Slovence daje šibka samopodoba
Madžarski Debrecen, 17. januar 2022. Zgodi se ena največjih blamaž slovenskega rokometa, ko naša bojda silno kvalitetna reprezentanca klecne pred po moči tretjerazredno Črno goro. Isti dan nekdanji slovenski rokometni selektor Črnogorec Veselin Vujović v kolumni za časnik Delo zapiše, da obstaja velika verjetnost, da bo prav na papirju precej slabša Črna gora premagala Slovenijo, ki za razliko od nje premore močno željo in jo krasi zavidanja vreden nacionalni ponos, Slovence pa po drugi strani »daje« prav kronično pomanjkanje tega ponosa. In pa šibek značaj.
Tisti, ki ne prenašajo dobro krute resnice, so na forumih hitro skočili v zrak, češ da Vujović nima pojma o Sloveniji, ki naj bi veljala za eno izmed športno najuspešnejših nacij na svetu.
Pa si poglejmo, kdo ima prav. »Forumašem« je treba prikimati, ko govorijo, da je Slovenija glede na število prebivalcev ena izmed najuspešnejših športnih nacij na svetu. A to še vedno z veliko večino velja za individualne športe. V kolesarstvu imamo dva super šampiona – Pogačarja in Rogliča, v športnem plezanju izvrstno Janjo Garnbret. Imamo odlične judoistke, kajakaše in kanuiste, veslače, smučarje in smučarske skakalce in še bi lahko našteval.
Po drugi strani se lahko tudi v kolektivnih športih pohvalimo z nekaj sijajnimi uspehi; naši košarkarji so bili evropski prvaki, naši rokometaši bronasti na svetovnem prvenstvu, odbojkarji so bili dvakrat srebrni na evropskih prvenstvih. Pri nogometaših imamo nekoliko nizke kriterije, saj kot velik uspeh štejemo že golo uvrstitev na evropsko ali svetovno prvenstvo.
Treba je priznati, da na prvi pogled tudi ti rezultati še zdaleč niso slabi, še posebej, če pomislimo, da gre za reprezentance, ki prihajajo iz države s komaj dobrima dvema milijonoma prebivalcev.
Vendar pa želim biti tukaj namenoma nekoliko dlakocepski. Prav vse največje uspehe v kolektivnih športih je Slovenija dosegla pod vodstvom tujih selektorjev. Košarkarje je do naslova evropskih prvakov leta 2017 pripeljal srbski strokovnjak Kokoškov, rokometaše do bronaste kolajne istega leta zgoraj omenjeni Črnogorec Vujović, odbojkarje sta do obeh evropskih medalj pripeljala italijanska selektorja Giani in Giuliani.
Individualne in kolektivne športe je treba z vidika zmagovalne mentalitete in nacionalnega značaja presojati z različnimi vatli. Medtem ko so uspehi v individualnih športih v veliki meri odvisni od posameznikovega značaja, njegovega trdega dela, samodiscipline in trme, pa je za uspehe v veliko bolj kompetitivnih kolektivnih športih treba imeti še nekaj več.
Običajno je to tisti žar, tista izjemna pozitivna kolektivna energija - nevidna moč, ki zmagovite športne ekipe dobesedno ponese do najžlahtnejših odličij na najpomembnejših tekmovanjih.
Ko namreč začnejo take ekipe jezditi na valovih zmagovite energije, sploh ni več odločilno, da morajo biti tudi najbolje tehnično podkovane (mora pa biti tudi tehnična podkovanost seveda na zelo visoki ravni), ampak je bolj pomembno, da prav zaradi te energije postanejo prodorni, igrivi in sproščeni.
Ko pa je športnik enkrat izjemno sproščen, se mu začne nasmihati tudi sreča. Košarkar začne s serijo trojk, čeprav doslej sploh ni slovel kot najboljši strelec z razdalje, nogometaš da gol z enajstmetrovke, ki jo je sicer izvedel slabo, rokometaš doseže gol z nemogočega položaja.
Podobno je v vsakodnevnem življenju, v poslu, pri zapeljevanju lepih deklet, pri navezovanju socialnih stikov. Ko je moški enkrat dovolj samozavesten in sproščen, ko se osvajanja dekleta loti igrivo, brez teže, brez imperativa, da jo mora nujno osvojiti, bo pri tem zelo pogosto tudi uspešen. Enako velja pri sklepanju poslov. Če nekdo globoko v sebi ve, da je v nečem zares dober, bo k poslovnim pogajanjem pristopil samozavestno, mirno, prepričan v uspešno sklenitev posla. In v veliki večini primerov bo do njega tudi prišlo. Samozavestna, dobra energija namreč dela čudeže. Poslovni partnerji na drugi strani pogajalske mize jo namreč začutijo, nekaj v njih jim reče, da naj prav s to osebo podpišejo pogodbo.
In enako velja tudi v športu. S to razliko, da sproščena ekipa, ki jo krasi zmagovita mentaliteta, nasprotno ekipo enostavno razoroži. In prav to je tisto, kar je v Delovi kolumni želel povedati nekdanji rokometni selektor. S slovenskimi ekipami je iz zornega kota tehničnega znanja (in marljivosti) redko kaj zares narobe. V obeh prvinah so običajno precej pred konkurenco. Tehničnega znanja in marljivosti Slovencem nikoli ni primanjkovalo. Naši delavci so od nekdaj veljali za zelo pridne, naši obrtniki so cenjeni povsod po Evropi.
Zato najrazličnejše »strokovne analize«, ki jih delajo različni selektorji po izgubljenih tekmah, običajno ne pomagajo.
Od nekdaj pa je škripalo na psihološkem področju – pri zmagovitem značaju, samozavesti, nacionalnem ponosu. Tega so znali našim športnim ekipam doslej vcepiti le tujci – Italijani, Srbi, Črnogorci, ipd.
Če želimo, da se to spremeni, bomo torej morali začeti pri psiholoških temeljih. Krepko se bomo morali otresti kakršnegakoli strahospoštovanja do katerekoli ekipe – pa najsi igramo proti svetovnim ali evropskih prvakom. To pa nam bo uspelo samo z ustrezno dozo pozitivne predrznosti, če želite pozitivne norosti, o kateri je posredno govoril Vujović. Potrebujemo torej selektorje, ki bodo Slovencem znali vcepiti to značajsko lastnost, ki je nujno potrebna za osvajanje medalj na največjih tekmovanjih.
Sicer bomo še desetletja životarili na »solidnih« devetih in desetih mestih in se spraševali, kaj za vraga je šlo narobe, ko pa imamo tehnično tako vrhunsko ekipo in tako zelo priznanega trenerja.
In delali analizo za analizo …
Več iz rubrike
Vse igrače in nobene radosti
Ne glede na koliko uspeha, denarja in materialnih dobrin uspe nekdo nabrati v življenju, vse to ga samo po sebi ne bo pripeljalo do zadovoljstva in miru.
Bi lahko v prihodnosti predvideli kazniva dejanja?
Umetna inteligenca bi lahko v prihodnosti predvidela 90 odstotkov kaznivih dejanj
