Sklenjeni krog za otroke

Ničesar drugega ne bi napravil kot požar ali pa bi ga električni tok poškodoval. Morda celo usodno, luči pa še vedno ne bi bilo. Ali bi potem sklepali, da elektrike ni? Takšno retorično vprašanje postavi bralcu Marcelle Auclair, avtorica Knjige o sreči, ki poskuša dopovedati, da smo krojači svoje usode, če le v iskanju sreče ne pozabljamo, da ima tudi takšna neoprijemljiva stvar, po kateri vsi tako hrepenimo, svoje zakonitosti. Tako kot elektrika. In če njene zakone rušimo, sreče res ne moremo imeti.

Pa se tega zavedamo? Menim, da ne, saj sem prepričana, da si vsak izmed nas postavlja takšne cilje, ki ga bodo pripeljali ravno do nje. Sreče. A v družbi, kjer je razlika med revnimi in bogatimi vse večja in ki ruši vse zakonitosti delovanja sreče, te ni in ni. Za nikogar. Vam povem, zakaj. Ker pri uresničevanju svojih ciljev le redkokdo misli in začuti tako, kot je kolegica Pija Kapitanovič zapisala v naslov članka, ki ga lahko preberete v nadaljevanju: »Ne morem živeti lepo, če vidim soseda, ki brska po košu za smeti.«

Voranc Vogel

In teh »sosedov« je veliko, čeprav so zadnjih nekaj let skriti za kuliso gospodarskih kazalnikov, obrnjenih navzgor, in vsesplošne evforije po koncu krize, ki si jo le redki upajo skaliti s podatkom, da v Sloveniji pod pragom revščine živi 46.000 otrok. Ste še evforični? Sama nisem. Počutim se poraženo, in to kljub temu da pomagam otrokom in sem stalen gost s polnimi vrečkami lepih, ohranjenih in snažnih otroških oblačil na Zvezi prijateljev mladine v Mostah. Morda pa se mi je zdel občutek zmagoslavja zaradi rasti bistveno bolj medel ravno zaradi tega. Namreč, slika na Zvezi – ko boste utegnili, se pojdite o tem prepričat na lastne oči – je boleča in klavrna. Zakaj? Ker peščica z boljšim gmotnim stanjem ne priznava pravic do boljšega življenja revnejšim. Vrzel med bajno bogatimi in revnimi se jim zdi naravna. Tisti, ki vendarle premorejo kanček sočutja, tja nosijo stvari v tako bednem stanju, da si ni mogoče misliti drugega kot to, da živijo s ponotranjeno idejo, da si revnejši ne smejo želeti ali imeti česa boljšega. Zato me je sram in vem, da elektrika sreče ne bo mogla steči k nikomur, dokler bo med različnimi ljudmi z različnimi statusi, gmotnim stanjem in možnostmi kratek stik. Če sklepam po odzivu gospodarstvenikov na naše vprašanje, kako oni vidijo pereč problem revščine pri nas, potem bo ta še kar trajal. Njihovo zanimanje za to tematiko je bilo skorajda nično, nujnost njihove udeležbe na sestankih pa velikanska.

Vsem želim, da se podate v praznične dni z odprtim srcem. Kaj pa veste, morda vam bodo otroci, ki jim pomagate danes, jutri kot vrhunski kardiologi pozdravili opešano srce … In tok sreče bo sklenjen. Prijetne praznike!