Shitshow: Stvar življenja in smrti

Zakleniti moraš vrata, ker bo sicer kdo vstopil v stanovanje. Zakleneš vrata. Šestkrat, da so zagotovo zaklenjena. Ker se misli ne moreš otresti, preraste v spiralo drugih misli in druge misli v anksioznost in aksioznost v paniko. Potem se poskušaš znebiti panike in šestkrat preveriš, ali so vrata zares zaklenjena. Potem greš spat in naslednje jutro začneš znova; z izklapljanjem likalnika ali – kot v primeru Hanne Horvath, glavne protagonistke kultne serije Punce (Girls) – s palčkami za ušesa si vrtaš v uho; osemkrat, dovolj dolgo in intenzivno, da predreš bobenček in ustvariš krvavo zmedo.

Ameriška režiserka, producentka, igralka in pisateljica Lena Dunham leta 2011 s televizijsko mojstrovino Punce ni ustvarila samo kulturnega spomenika milenijski generaciji, ampak je (hote ali nehote) v središče popularne razprave postavila tudi tematiko duševnega zdravja. Hannah Horvath, dvajset-in-nekaj-letna pisateljica, v seriji trpi za obsesivno-kompluzivno osebnostno motnjo, ki je prvič umeščena v neolepšano milenijsko realnost, v nerodno in večkrat bolečo, konfuzno temnino, ki najbolj običajne vsakodnevne situacije posrka v brezizhodno spiralo dvoma.
 

Stvar življenja in smrti

Čeprav so mnenja o seriji deljena, je delo Lene Dunham močno vplivalo na javno diskusijo o duševni bolezni, ki je tudi zaradi popularne kulture v zadnjih desetih letih iz tabuja postala ena osrednjih tem. Da duševne bolezni počasi izgubljajo nekdanjo stigmo, je deloma pripisati tradicionalnim medijem (in serijam, kot je Netflixova To smo mi – This Is Us), družbenim omrežjem in kliničnim raziskavam, deloma pa tudi znanim osebnostim iz sveta glasbene in filmske industrije, ki odkrito govorijo o svojih stiskah (Lady Gaga, denimo, že leta javno polemizira svoj boj z depresijo). Po poročanju revije Forbes je v Združenih državah Amerike leta 2018 dvajset odstotkov odraslih izkusilo tesnobo, medtem ko je število samomorov med letoma 1999 in 2017 naraslo za 33 odstotkov. Še bolj kliče k streznitvi dejstvo, da je bil samomor drugi najbolj pogost vzrok smrti pri mladostnikih, starih med deset in štiriindvajset let.

Slovenski neprofitni medij Oštro je letos v začetku junija objavil članek o resnosti položaja na področju duševnega zdravja med mladimi; kakor poroča avtorica Katarina Bulatović, pacienti z urgentnimi travmami na prvi posvet pri terapevtu pogosto čakajo tudi več kot leto dni, pri čemer se je »v prvih štirih mesecih letos število obravnav mladostnikov z duševno stisko na urgentnem oddelku psihiatrične klinike v Ljubljani glede na enako obdobje lani povečalo za polovico«. Najpogosteje obravnavane bolezni so depresija, različne oblike anksioznih motenj, reakcije na hud stres, prilagoditvene motnje in motnje prehranjevanja, skrbi pa tudi dejstvo, da hitro narašča zdravljenje z antidepresivi, ki so po mnenju strokovnjakov slabša metodološka izbira, sploh v primerjavi s sistematično psihoterapijo.


Kakor so leta 2019 poročali novinarji revije Forbes, je splošno izboljšane duševnega zdravja stvar ozaveščanja javnosti, dostopnosti (kar je brez dvoma povezano tudi s potrebo po več usposobljenega zdravstvenega kadra), kakovosti zdravljenja, pa tudi tehnološke inovacije. Med letoma 2014 in 2019 so se investicije v startup podjetja, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem, potrojile s 192,3 na 602,2 milijona dolarjev. Ena najbolj opevanih aplikacij je Headspace, ki je v osnovi namenjena meditaciji in s tem različnim metodam sproščanja, ki na dolgi rok dokazano pomagajo v boju proti akutni tesnobi, izrazito učinkovite pa so v kombinaciji s terapijo pri zdravljenju depresije in s stresom povezanih motenj, ki odločilno vplivajo na kakovost življenja.
 

Izgorelost kot življenjski slog

Če je vsesplošno duševno zdravje v zadnjih letih postalo stvar občega konsenza v smislu, da je nujno poskrbeti za boljšo oskrbo in sistematično ozaveščanje, je tema psihičnega zdravja na delovnem mestu vse prej kot v ospredju. Luisa Weyrich, Nele Groeger in Johanna Dreyer so v Berlinu ustanovile Shitshow, agencijo za duševno zdravje v profesionalnem okolju, in sodelujejo s podjetji, kot so Johnson & Johnson, Deutsche Bahn in BMW. Delo so zastavile tako, da vodstvu podjetja s preprostimi pripomočki na lastni koži pokažejo, kako se čutijo nekatere duševne bolezni, in s tem pripomorejo k več empatije, razumevanja in pripravljenosti pomagati zaposlenim, ki so v težavah. Metodologija, ki so jo dekleta razvila v sodelovanju z ekipo usposobljenih psihologov in psihiatrov, temelji na t. i. »moodsuits«, različnih rekvizitih, ki zelo učinkovito ponazorijo fizični občutek depresije, strahu ali anksioznosti – podjetja jih lahko najamejo in z njihovo uporabo premostijo prepreke, ki so posledica preobremenjenosti na delovnem mestu ali celo sankcioniranja obolelih.

Anne Helen Petersen je za ameriško spletno stran Buzzfeed januarja 2019 napisala članek o tem, kako so milenijci postali generacija izgorelih (How Millennials Became The Burnout Generation), in se osredotočila predvsem na generacijsko obsesijo z delom – milenijci s(m)o odrasli v prepričanju, da je trdo delo vrednota, ki vodi v boljše življenje, teorija, ki se je po recesiji v letih 2008 in 2009 sesula kot hišica iz kart. Skupaj z Derekom Thomsonom, novinarjem časnika The Atlantic in avtorjem knjige Workism, je Petersonova na podkastu Ezre Kleina z naslovom Delo kot identiteta, izgorelost kot življenjski slog (Work as Identity, Burnout as Lifestyle) polemizirala pritisk in posledice preobremenjenosti z delom, bodisi lastne bodisi s strani delodajalcev.


Problematika obsedenosti z delom, nezmožnost ločevanja med prostim časom in službo, predvsem pa dejstvo, da je delo postalo večinski del naše identitete, vodijo v napačno predstavo o tem, kaj je realno življenje. »Milenijci pogosto težko ločujemo med tem, kaj je izgorelost, in kaj je običajno odraslo življenje. Izgorelost je duševna bolezen in ključno je, da se jo naučimo prepoznavati. Naučeni smo bili, da je tisto, kar se čuti dobro, v resnici slabo, in obratno, da mora biti pot do blaginje trnova in boleča. Delo se ne čuti resnično, če nisi aktiven na aplikaciji Slack. Počitnice se ne čutijo resnične, če jih nisi objavil na Instagramu. Novorojenec skorajda ni resničen, če dogodka nisi objavil na Facebooku,« je dejala Petersonova, ki je prepričana, da izgorelost zlasti grozi ženskam, od katerih se poleg učinkovitosti na delovnem mestu pogosto pričakujejo tudi popolno materinstvo in presežki, ko gre za skrb za gospodinjstvo.
 

Današnja mladina

Malcom Harris, avtor knjige z naslovom Današnja mladina (Kids These Days), poudarja, da je milenijska generacija dokazano generacija, ki dela največ v zgodovini, pri čemer pa je bolj revna in bolj pod vplivom zdravil kot katerakoli druga prej. Vzemimo recimo praktikum, koncept, ki je bil izumljen prav za milenijce, da bi nam vcepil prepričanje, da je delo brez plačila obvezna naložba v lastno prihodnost in tako privilegij; z drugimi besedami: milenijci smo generacija, ki je bila vzgojena kot investicija. Preobremenjenost, povezana s predstavo o tem, da bo več dela vodilo v boljše življenje, je klasična utopija poznokapitalistične družbe, ki spodbuja stalno optimizacijo pod pretvezo, da bo ta vodila v idealiziran raj. Dejstvo je tudi, da smo milenijci prva generacija, ki tako v fizičnem bogastvu kot v psihični kakovosti življenja ni presegla generacije lastnih staršev ali starih staršev, in razlog se (vsaj deloma) skriva prav v nezmožnosti ločevanja lastnih potreb od pričakovanj družbe.

Dekleta iz berlinske agencije Shitshow so prepričana, da je milenijska izgorelost povezana tudi s stigmatizacijo, ki izčrpanosti od preveč dela daje nalepko krepostnosti: »Milenijici za razliko od generacije Z pogosto mislijo, da je izčrpanost od dela kul, da je izgorelost dokaz, da si nekaj naredil prav.« Poleg klasične izčrpanosti na vrh seznama z delom povezanih duševnih bolezni danes sodijo tudi depresija in različne oblike anksioznosti, od stalne zaskrbljenosti, povečanega stresa in različnih fobij naprej. V agenciji Shitshow se osredotočajo na dvoje: ozaveščanje med delodajalci in delojemalci ter anti­stigmatizacijo, ki spodbuja aktivno razpravo in izobraževanje. Seminarji so namenjeni tako menedžerjem in vodstvu podjetij kot tudi šolarjem, študentom in zaposlenim, ki se pogosto znajdejo v ekstremnih situacijah, a jih le redko takoj prepoznajo kot stresne.

Deloittova študija o izgorelosti na delovnem mestu kaže, da je 77 odstotkov intervjuvancev na delovnem mestu že izkusilo izgorelost, pri čemer jih 91 odstotkov meni, da ekscesna količina stresa negativno vpliva na kakovost dela. 70 odstotkov jih čuti, da delodajalci niso dovolj aktivni v boju proti stresu na delovnem mestu, in prepričani so, da bi se podjetja namesto »milenijski velnes ponudbi« (menza z zelenimi smutiji, telovadnica v kleti in miza za namizni tenis na terasi, klasični paket podjetja Google) morala posvetiti celostni delovni kulturi, vključno z nerealnimi zahtevami, roki za oddajo projektov in pritiski po hiperproduktivnosti. 31 odstotkov vprašanih kot glavni razlog za izgorelost navaja pomanjkanje podpore in prepoznavanja dosežkov, 30 odstotkov jo pripisuje nerealnim rokom za oddajo projektov, 29 odstotkov pa dolgim delovnim vikendom.


In kako se čuti izgorelost? Fenomen je leta 1974 prvi definiral nemško-ameriški klinični psiholog Herbert Freundenberger kot »odziv na kronični stres na delovnem mestu, ki ga je mogoče prepoznati po izčrpanosti, ciničnosti (in s tem povezani zmanjšani identifikaciji z delom) in občutkih zmanjšane profesionalne zmožnosti«. Povedano preprosto: če je človek nenehno izčrpan, sovraži svoje delo in se počuti nezmožnega delovnih obveznosti, kaže znake izgorelosti. Kakor opaža Nele Groeger iz agencije Shitshow, se lahko duševna tesnoba izrazi tudi s telesnimi znaki – oboleli v ekstremnih primerih ne morejo vstati iz postelje, nezmožni so skrbeti za družino in najti smisel življenja, kar pomeni počasno okrevanje, ki pogosto traja tudi nekaj let: »Pri klinični izgorelosti dvotedenske počitnice ne bodo prinesle rezultatov, pomaga lahko zgolj profesionalna terapija, ta pa se začne s prepoznavanjem situacije in željo po spremembi, ne glede na to, kaj je posamez­nik v prvih 25 letih življenja ponotranjil in pri sebi označil za krepostno.«

Kam gremo torej od tod? Najprej moramo o problematiki govoriti odkrito in brez zavijanja z očmi, potem se moramo naučiti priznavati poraze in spoznati, da je okej prositi za pomoč. Sledi sistemsko spoznanje, da je duševno zdravje enakovredno telesnemu, kar zahteva zdravstveno reformo, ki bo zagotovila dovolj usposobljenega kadra in s tem pomoči tistim, ki jo potrebujejo; ne bo se zgodila čez noč, a je ne­izogibna. In potem pride zavedanje generacij, ki niso vajene govoriti o čustvih in ob omembi depresije zamahnejo z roko, češ, življenje je težko, »take it or leave it«: duševno zdravje je institucionalna pravica vsakega posameznika. Čas je, da jo vzamemo resno.