Sem že - sem še na pravi poti?

Večino nas tekom življenja navdušujejo in zanimajo različne stvari. Le redki zgodaj začutijo svoje poslanstvo, pridobijo temu ustrezno izobrazbo, znanja in veščine in delajo v poklicu, kjer ga lahko uresničujejo in živijo. Spreminjajo se naše vrednote in prioritete. Zato je povsem običajno, da se večkrat zalotimo pri vprašanju, ali smo že oziroma še na pravi poti? Nekateri se to zgolj sprašujejo, drugi se odločajo za bolj ali manj korenite spremembe.

Raziskave kažejo, da so pripadniki baby boom generacije v aktivni dobi zamenjali  v povprečju dve službi, milenijci jih bodo v povprečju osem, tisti, ki sedaj prihajajo na trg dela pa že dvajset do štirideset. Nekateri bodo brez rednih zaposlitev, drugi bodo opravljali več služb naenkrat. Od kod, kako, za koga, pa danes niti ne vemo. Digitalni nomadi so že stvarnost.

Zakaj take spremembe v tako kratkem obdobju, če odmislimo zunanje dejavnike kot je spreminjajoč se trg dela? Ali vztrajanje v isti službi pomeni, da smo bili včasih zaposleni bolj potrpežljivi, manj zahtevni, bolj pripadni? Smo morda pripadnost zmotno zamenjevali z osebno prepričanostjo v lastno nenadomestljivost? Smo s tem prikrivali lastno neodločnost in neambicioznost? Smo v svoji zavzetosti upali, da se bodo stvari, ki nam niso bile po volji, slej ko prej uredile? Pomemben dejavnik so bili tudi delodajalci, ki so pri kandidatih z večjim številom žigov v delovni knjižici najprej pomislili na to, kaj je z njimi narobe. Da so po vsej verjetnosti neprilagodljivi ali, da ne vedo, kaj bi radi.

Za mlajše generacije so pogoste spremembe v karieri nekaj običajnega. Okolica jih večinoma doživlja kot samozavestne ljudi, ki vedo, kaj želijo in ki niso pripravljeni vztrajati v okolju, ki ne izpolnjuje njihovih pričakovanj. Ali je res tako? Se včasih vseeno ne odločajo prehitro za spremembe ne vedoč, ali je za njihovo nezadovoljstvo krivo delovno okolje ali razlog tiči v njih samih? So preveč neučakani, ker ne dosežejo željenega položaja v času, ki se njim zdi primeren? Tudi s preskakovanjem določenih faz, ki bi jim prinesle dodatna znanja in predvsem izkušnje. Gre za pretirano samozavest ali za podcenjevanje situacije? Pravijo, da ne moreš začeti teči preden shodiš. Podobno je pri napredovanju. Zaradi takega razmišljanja mnogi ladjo, na kateri bi lahko ustvarili željeno kariero, prehitro zapustijo. In verjetno še nekajkrat podobno zgodbo ponovijo drugje. Pogosto k prenagljenemu odločanju pripomore razmišljanje njihovih bližnjih. S tem, ko jih nenehno spominjajo na to, kaj vse so že dosegli njihovi znanci, sorodniki, oni pa se ne premaknejo nikamor.

Delu oziroma profesionalni karieri namenimo precejšen del svojega življenja posebej, če k temu dodamo še celoten študij in kasnejše usposabljanje. Zato je pomembno, kako se ob delu počutimo in kako vpliva na kvaliteto našega življenja. Tega vpliva se danes zavedamo bolj, kot smo se ga včasih. Vemo, kako pomembno je uravnoteženo življenje. Vemo, kaj smemo pričakovati, če ne celo zahtevati od delodajalcev in vodij. Na to nas nenazadnje  opozarjajo različni strokovnjaki pa tudi dobre prakse podjetij, ki v ospredje postavljajo dobrobit svojih zaposlenih.

Danes si večina želi delati tam, kjer imajo podobne vrednote kot sami, kjer sta jasno določena namen in poslanstvo, kjer vladajo odprti odnosi, zaupanje in kjer vsi stremijo k skupno postavjenim ciljem, v okviru katerih lahko v največji možni meri zadovoljujejo svoje primarne in sekundarne potrebe ter uresničujejo osebne cilje. To je okolje, v katerem

• večino časa uživamo v svojem delu. Kjer čas mine, ne da bi vedeli kdaj.
   
• uživamo v družbi svojih sodelavcev, si medsebojno zaupamo in pomagamo.
   
• vodje vlagajo v svoje znanje in razvoj, so kompetentni in etični. Vodijo z avtoriteto znanja in človeškimi veščinami, kot so poslušanje, empatija, zaupanje, sposobnost dialoga.
   
• se vodje ne trudijo, da bi jih imeli radi in oni nas. Kjer vodje vedo, kdaj ponuditi podporo in kdaj pritisniti na sodelavce, da bi si bolj prizadevali in prispevali največ, kar lahko.
   
• kjer je naše mnenje zaželeno, cenjeno in slišano.
  

  FOTO: Getty Images/iStockphoto
  
   
• kjer se ob delu učimo, se razvijamo, pridobivamo izkušnje in se zavedamo lastne vrednosti..
   
• nenehno spoznavamo nove stvari, sprejemamo izzive in tveganja, saj se napake ne kaznujejo, temveč se iz njih vsi skupaj učimo.
   
• vodstvo spoštuje naše potrebe glede zasebnega življenja.
   
• kjer smo ustrezno nagrajeni za svoje delo.
   
• kjer na vprašanje drugih, ali smo zadovoljni s svojim delom brez oklevanja odgovorimo z da, »pademo noter« in z navdušenjem pripovedujemo, kaj počnemo.

Takega, skorajda idealnega okolja, v večini organizacij verjetno (še) ne moremo pričakovati Zavedati se moramo, da so povsod dobre in manj dobre stvari. Vsako delo prinaša pozitivne in negativne izzive. To pomeni, da ne smemo že ob vsaki slabi izkušnji dvigniti roke. Predvsem moramo vedeti, kaj je v določenem obdobju za nas resnično pomembno. Morda nismo najbolj zadovoljni z delom, ki ga opravljamo, se pa dobro počutimo med sodelavci. Včasih gremo v službo skorajda po eni nogi, drugič najraje ne bi vstali. Morda nas vodje pozabijo pohvaliti, ne prepoznavajo naših dosežkov, smo pa redno deležni pohval s strani strank, zunanjih strokovnjakov, stanovskih kolegov. Bodimo pozorni na tovrstne občutke in objektivno ocenimo njihov dejanski pomen. Le tako bomo lahko ustrezno reagirali.

Načeloma je fleksibilnost na naši karierni poti dobrodošla. Pomeni, da nismo pripravljeni vztrajati nekje, kjer nam ne ustreza. Po drugi strani pa nam pripravljenost na pogoste spremembe v karieri onemogoča, da bi situacijo nepristransko ocenili. Če se ne počutimo vključene, če nas delo ne navdušuje oziroma nas celo dolgočasi, je za to kriv naš formalni položaj, delovno okolje, področje dela ali mi sami?



Ko presojamo vzroke nezadovoljstva na naši karierni poti, je nanje dobro pogledati z različnih zornih kotov.

• Morda jemljemo zadeve preveč osebno, vsak najmanjši spodrsljaj vidimo kot pomanjkanje veščin in kompetenc. Pričakujemo, da se bo vse zgodilo samo od sebe in čez noč? Nas pogosto mika, da bi delali nekaj drugega, čeprav se nismo niti potrudili, da bi opravili, kar se od nas pričakuje? Za svoje nezadovoljstvo iščemo vse mogoče razloge in ne dopuščamo možnosti, da je težava lahko v nas samih?
   
• Zaradi dela pogosto žrtvujemo zasebno življenje in prosti čas? Če se to ne dogaja zaradi slabe organizacije dela ali pritiskov vodij, temveč po lastni volji, ker delamo nekaj pomembnega, ker uživamo v ustvarjanju na določenem področju in čas pač hitro beži, je to lahko znak, da smo na pravem mestu.
   
• 

  Silhouette of person witnessing unique twilight from mountain top. Successful, entrepreneur concepts
  Se počutimo kot nekdo, ki nima dovolj znanj, kompetenc, izkušenj za delo, ki ga opravljamo, čeprav dosegamo lepe rezultate in smo v resnici uspešni? Gre za sindrom prevaranta (imposter sindrom). Ta občutek nas lahko ovira, da ne naredimo koraka naprej, da ne izkoristimo v celoti svojih potencialov. Pomagamo si lahko z vodenjem dnevnika svojih uspehov in pogledamo vanj vsakokrat, ko pozabimo na svoje dosežke. Začnimo na ta sindrom gledati s pozitivne plati. Zaradi njega si postavljamo visoke cilje in ne priznavamo  omejitev. Pogosto odklonimo nove priložnosti, ker pri obstoječem delu vidimo še dovolj možnosti za svoj napredek in kar nam daje prostor, da bomo lahko jutri sprejeli nekaj zares pomembnega za svojo kariero.
   
• Smo nezadovoljni s trenutno pozicijo, ker čutimo, da smo zreli za naslednjo stopničko? Ne zato, ker smo karieristi, temveč, ker smo prepričani, da bi to delo odlično opravljali in si ga resnično želimo. Ta situacija je še posebej obremenjujoča, če je naš vodja manj usposobljen ali izkušen od nas. Ne sme pa biti ta želja po večjem vplivu in s tem večji odgovornosti poglavitni razlog, da se odločimo za spremembo. Čas, potrpežljivost, zavzetost in malo načrtovanja nas bosta slej ko prej pripeljala do željenega mesta.

Gledati na stvari čimbolj objektivno ne pomeni spregledati znakov, ki nas opozarjajo na to, da je morda nastopil čas za spremembo. Kateri so ti znaki?

• Ne uživamo v tem kar počnemo, težko se poistovetimo s poslanstvom organizacije, naše delo ni v skladu z našimi vrednotami.
   
• Ne počutimo se varne, ne zaupamo okolju oziroma vodjem in sodelavcem.
   
• Vodje ne poznajo naših potreb in sposobnosti in ne prepoznavajo našega prispevka skupnim ciljem, vedno in povsod se počutimo prezrte. Ne počutimo se kot pomemben, enakovreden del ekipe.
   
• Ne vidimo možnosti napredovanja, naša karierna pot ni jasno opredeljena.
   
• Delo je dolgočasno in ne ponuja nobenih izzivov. Postajamo čemerni, osorni, nemotivirani, nezadovoljni, namesto, da bi postajali vsak dan boljši.
   
• Z nelagodnostjo pričakujemo letne razgovore vedoč, da bodo v ospredju naše morebitne napake in pomanjkljivosti, ne pa naša zavzetost, odnos in dosežki.
   
• Postajamo nezavzeti, naredimo toliko, kot je nujno potrebno, z mislimi daleč stran, kot da smo na avtopilotu. Smo vedno bliže temu, da postanemo zavzeto nezavzeti.
   
• Hvaležni smo za vse motilce, samo, da se lahko vsaj za krajši čas odmaknemo od dela.
   
• Veliko razmišljamo o različnih možnostih pobega, sanjamo o tem, da bi zadeli na loteriji ali zagnali donosen posel in nam ne bi bilo potrebno več delati (spomnimo se reklame, ki je pred leti to zelo nazorno pokazala).
   
• Ob vprašanju, kje in kaj delamo hitro zamenjamo temo ali pa odgovorimo s kakšno neposrečeno šalo.

Tovrstni znaki terjajo trezno presojo in ukrepanje. Pri tem ne razmišljajmo samo o dveh možnostih, to je ostati ali oditi k drugemu delodajalcu, običajno v isti branži. V resnici je možnosti več. Lahko spremenimo področje dela v isti organizaciji, morda se dogovorimo za oblikovanje nam ustreznejšega delovnega mesta, lahko popolnoma zamenjamo branžo, lahko se ponovno posvetimo študiju, lahko si vzamemo karierni premor in v miru razmislimo kako naprej, lahko se odločimo za samostojno podjetniško pot. Preden se odločimo za katerokoli od njih oziroma za kakršnokoli spremembo, si je dobro odkrito odgovoriti vsaj na naslednja vprašanja:

• Kaj si resnično želimo, kaj nas izpolnjuje in razveseljuje.
   
• Kaj novega želimo preizkusiti, se naučiti, doseči.
   
• Katere so naše največje prednosti in v katerih stvareh smo resnično dobri, če ne odlični.
   
• Katere naše veščine in potenciale bi želeli večkrat uporabljati.
   
• Kaj od dosedanjega dela bi želeli zadržati tudi drugje, česa ne bi nikoli več želeli početi.

Neprijeten občutek, da morda nismo na pravi poti nas prisili, da se zamislimo nad tem, kar imamo in kaj morda zamujamo. Da razmislimo o tem ali svoj čas in talente usmerjamo tja, kjer je za nas najbolje. Ni pa vsak tak občutek že znak, da moramo nekaj korenito spremeniti. Zadovoljstvo v karieri je večplastno in ni veliko tistih, katerih prva misel zjutraj je, kako so srečni, da delajo tam kjer delajo. Prezgodaj skočiti v nekaj novega ni vselej dobro. Napačna so pričakovanja, da bomo s spremembo karierne poti dokončno zadovoljili vse naše potrebe. Zato bi bilo dobro, da se večkrat, ne samo takrat, ko se nas že poloti nemir, vprašamo:

• me moje delo še navdušuje.
   
• sem pri delu še zavzet ali sem začel popuščati in samo še plujem s tokom.
   
• se ob delu razvijam, ali sem obtičal na mestu (nekateri strokovnjaki so mnenja, da če ob delu ne okrepiš obstoječih in ne pridobiš novih kompetenc vsaki dve leti, začneš nazadovati).

Tako kot ni dobro prehitro skočiti, ni dobro predolgo odlašati. Sedaj že pokojni srbski igralec Dragan Nikolič, ki je bil dolgo poročen z igralsko legendo Mileno Dravič je nekoč izjavil da, ko si dovolj dolgo v zakonu, je vedno več razlogov za to, da odideš, kot da ostaneš. Pa vendarle ostaneš. Verjetno je v karieri podobno. Ko si nekje na sredini se je zato dobro večkrat vprašati:

• kaj me pri delu poživlja in kaj mi jemlje energijo.
   
• si želim napredovati.
   
• ali napredujem, kot sem si zamislil.
   
• mi sedanja kariera omogoča, da delam, kar je resnično pomembno.

Ko se približujemo vrhuncu kariere, naj bodo vprašanja drugačna:

• ali in na kakšen način lahko še naprej rastem.
   
• kakšna (naj) bo moja zapuščina.

Pri vsem tem pa je najpomembneje, da nikoli ne pozabimo, da mi sami izbiramo, kaj želimo v življenju početi, nihče drug.