Sebičnost v času koronavirusa

Vsak drugi odziv na trenutni izbruh globoko zaznamuje “to ni moj problem” mentaliteta, torej odsotnost osnovne družbene solidarnosti.
Fotografija: 2Cellos sta s predstavitvijo novega glasbenega albuma Score v petek in soboto razprodala dvorano Stožice. Ljubljana, Slovenija 8.april 2017.
[2Cellos,glasbeniki,čelisti,dvorana Stožice,Center Stožice,pripreditve,koncerti,odri,Šulić Luka,Hauser Stjepan,obiskovalci,poslušalci,publika,roke]
Odpri galerijo
2Cellos sta s predstavitvijo novega glasbenega albuma Score v petek in soboto razprodala dvorano Stožice. Ljubljana, Slovenija 8.april 2017. [2Cellos,glasbeniki,čelisti,dvorana Stožice,Center Stožice,pripreditve,koncerti,odri,Šulić Luka,Hauser Stjepan,obiskovalci,poslušalci,publika,roke]

Celoten izbruh koronavirusa, predvsem vprašanje, zakaj nam ga še ni uspelo zajeziti, je po mojem mnenju zaznamovala ena samcata karakterna lastnost, ki je v današnjih časih žal zelo destigmatizirana ter celo spodbujana. Gre za vprašanje sebičnosti.

Vsak drugi odziv na trenutni izbruh, pa naj gre za popolnoma zdravega 30-letnega znanstvenika, ki na televiziji poln samozavesti pove, da “njega izbruh ne skrbi, da ga bolj skrbi panika”, do tega, da je sporočilo vsakega drugega tvita, spletnega komentarja ali članka “Panike nikar! Resno lahko zbolijo le starejši ter tisti s slabšim imunskim sistemom”, globoko zaznamuje “to ni moj problem” mentaliteta, torej odsotnost osnovne družbene solidarnosti.

Pojav zdravstvene sebičnosti sem prvič opazila pri rastočem gibanju proti obveznemu cepljenju, ki v primerih novodobnih izbruhov ošpic rado izpostavi, da “kdor ima močen imunski sistem, nima kaj skrbeti!”, kot da gre za linearno problematiko tega, da vsi, ki so imunsko oslabljeni, niso pojedli dovolj limon.
 
V Sloveniji smo med izbruhom koronavirusa opazili tudi močno gospodarsko sebičnost; slovenski razlog za nezaprtje ter celo za nenadziranje meja je prav izjemna skrb za ohranjanje gospodarske rasti. Na račun zdravja ter ogroženosti šibkih bomo torej dosegali malo večji uvoz in izvoz.

Na račun tega, da so množična testiranja draga, ter da imajo druge reči v proračunu prednost, smo na koronavirus v ključnih dveh tednih, ko je pričenjal lomastiti po Evropi, testirali zgolj 200 ljudi. Na račun tega, da ima gospodarstvo prednost, nismo odpovedali koncerta Malume, ki se ga je v Stožicah pretekli teden udeležilo skoraj 16.000 ljudi iz več držav, in na katerem smo zgolj na manjšem zaslonu vrteli obvestilo, naj “bolni ostanejo doma”.
 
Morda res zvenim panično, zato je morda na mestu, da predstavim nekaj uradne statistike. Skoraj vsak deseti okuženi diabetik od tega virusa umre; v Evropi je več kot 60 miljonov diabetikov, kar je 10% vseh posameznikov, starejših od 25 let. 14% vseh srčnožilnih bolnikov, okuženih s koronavirusom, umre; srčnožilne bolezni so sicer vodilni vzrok smrti v EU, letno povzročijo kar 1,8 miljonov smrti, kar predstavlja 40% vseh smrti v EU.

Tudi visok krvni pritisk, stanje, ki ga ima v Evropi več kot 150 miljonov ljudi, je v kombinaciji z koronavirusom zelo nevaren; skoraj 9% tistih z visokih krvnim pritiskom glede na statistike umre od okužbe s koronavirusom. Podobno velja za respiratorne težave. Osebno se mi zdi, da že tovrstno križno referiranje statistike, brez dodatnega uvida zdravstvenih strokovnjakov, prikaže alarmantno sliko, ki bi jo morala država takoj prepoznati in preprečiti. Ta stanja so tako pogosta, da jih težko okarakteriziramo kot deviantna, nepredvidljiva oziroma celo zanemarljiva. 

Tudi sama stopnja umrljivosti ves čas narašča; osnovna ocena umrljivosti s strani Svetovne zdravstvene organizacije je znašala 2% vseh okuženih primerov, zdaj pa smo že pri 3,4%. Preprosto ne razumem, zakaj bi naivno čakali in upali, da se izkustvena statistika popravi, ne pa še dodatno skazi. Razumem sicer, da mladih brez zdravstvenih težav koronavirus ne skrbi, je pa to še vedno sebično; nedvomno namreč vsi poznamo koga, ki spada v ogroženo kategorijo.

Zelo povedno o naši ekonomski sebičnosti je tudi to, da smo takoj zaključili, da je prvi uradni uradni slovenski bolnik virus dobil v Maroku, čeprav je glede na statistiko veliko bolj verjetno, da bi ga v Italiji, čez katero je potoval domov. Če pogledamo uradne podatke, je imel Maroko na dan, ko smo odkrili okužbo Slovenca, zgolj en primer potrjenega koronavirusa, Italija pa kar 3089.

Vendar ideja tega, da bi Slovenec virus dobil v Italiji, ni mikavna, ker bi pomenila resen pritisk javnosti za zaprtje meja z Italijo, kar bi imelo negativen učinek na naše gospodarstvo. Bolj pomembno je očitno brezglavo ponavljanje, da ni razlogov za paniko, čeprav paniko v javnosti sproža ravno manjko ukrepov ter informacij.
 
K tovrstnim izbruhom virusov dandanes nedvomno pripomore še več sebičnih razlogov, denimo prenaseljenost, glede katere še vedno nismo doživeli niti ene mednarodne kampanje ozaveščanja, to, da tovrstne viruse skoraj vedno izkustveno dobimo iz mesa, katerega zaradi lastnega užitka preprosto moramo jesti vsak dan, ogromen problem pa predstavlja tudi insistiranje na globalni povezanosti, torej na nujnosti tega, da mora vsak najmanj 3x na leto potovati z letalom, najraje na drugo celino. Ta kombinacija je ključ do tega, zakaj je koronavirus kljub po mojem mnenju hitrem odzivu Kitajske vlade uspel pobegniti na praktično vse celine.
 
Četudi radi mantramo o globalni povezanosti ter solidarnosti, vidimo trenutno zgolj nasprotno; od primerov oseb, okuženih z koronavirusom, ki so skušale pobegniti iz karantene, do problematike tega, da veliko oseb z jasnimi simptomi zaradi strahu pred karanteno ne poišče zdravstvene pomoči. Res je sicer, da WHO sam ni dovolj močen, da bi zagotovil enoten in močen nastop proti tovrstnim izbruhom, ter da smo še vedno odvisni od nacionalnih vlad, vendar kljub temu menim, da ključna težava odziva na ta virus izvira iz elementarne sebičnosti vsakega izmed nas.

Dober opomnik na to je tudi članek, ki je ta teden zaokrožil po spletu, v katerem se avtor razburja nad tem, da ima Afrika najnižjo stopnjo okužbe za koronavirusom od vseh celin; kot da gre za tekmovanje in ne za globalni boj proti skupni nevarnosti, v katerem vsi navijamo za vsakogar.
 
Veronika Cukrov, mag. prava v Odvetniški družbi Cukrov ter doktorska kandidatka s področja energetskega prava
-----------------------------------

Zapisano mnenje ne odraža stališča uredništva

Več iz rubrike

Komentarji: