Reveži v razkošni vili

Njegove misli sem se spomnila ob branju intervjuja, ki ga je pripravil moj kolega Uroš Urbas z najvišjim slovenskim uslužbencem v ameriški centralni banki, Egonom Zakrajškom. Ta je namreč izračunal, koliko smo Slovenci izgubili v letih globalne finančne krize. Pogosto zaradi prehitrih (in nespametnih) odločitev. In koliko smo izgubili? To preberite na četrti strani; za namig lahko povem, da bi si z izgubljenim denarjem vsakdo izmed nas lahko kupil prestižen hiter avtomobil. Čez lužo je ponekod slika še klavrnejša. Nekatera ameriška gospodinjstva so pred krizo tako globoko segla v žep (beri: si izposodila toliko denarja), da je njihov mesečni obrok posojila višji kot njihovi prihodki. Za boljšo predstavo: v vili živijo reveži, ki nimajo niti za pod zob. Najhuje pri tem je, da nimajo perspektive, saj je vrednost njihove sanjske hiše bistveno nižja, kot je bila pred krizo, kar pomeni, da so ujeti v past. Ne morejo je niti prodati niti ne morejo oditi s trebuhom za kruhom. To je realnost ljudi, ki vsak dan poslušajo o rasti, razcvetu, dobičkih in vsesplošni blaginji.

Le kaj si mislijo? Le kaj bi vsem pripovedovalcem »pravljic« svetovali, da ne bi tudi oni postali žalostni lastniki vil? Če drži, da trgi nikdar in ničesar ne odpuščajo, in če pomislim na misel že omenjenega Zakrajška, da se »naša dežela v letih krize ni naučila ničesar«, potem vsi plešemo na tankem ledu.

Spet? In zakaj? Legendarni investitor sivih las, Jim Roger, je v intervjuju za Business Insider junija letos novinarju dejal, da »prihaja kriza, kot je še niste doživeli. V bistvu nam preti kriza takšnih razsežnosti, kot je tudi sam nisem še nikdar doživel.« Če ima prav, in pri takšnem mnenju žal ni osamljen, potem je bolje, da smo pripravljeni. Toda kako? Eden od načinov, da se pripravimo na najslabši možen scenarij, je to, da najprej obudimo spomin na čas, ki se je zdel temačen kot srednji vek in s knjižnih polic vzamemo zaprašene knjige o vitkem podjetništvu. Kajti, kljub času debelih krav mora biti in ostati cilj vsakega uspešnega menedžerja vitko(!) podjetje. Saj tistega, ki se bo preveč sprostil in predal povečanim kapacitetam naročil brez misli, da lahko to nekoč stagnira ali nazaduje, bo verjetno doletela znana usoda. To je, da bo podjetje prej ali slej primorano iskati nove lastnike.

Scenarije od tu naprej pa že poznamo … in niso bili (vsi) ravno lepi. Zakaj bi jim potemtakem spet odpirali vrata?