Razlog za pravila

Oni dan smo prebrali novičko, kakšne težave je semafor, ki zaradi del na cesti spušča voznike iz obeh smeri izmenoma na en pas, povzročil voznikom v enem slovenskih manjših mest.
Fotografija: Zagreb, 130519. Jaki olujni vjetar, koji je puhao cijelu noc, srusio je u gradu stotinjak stabala i prouzrocio velike materijalne stete. Na fotografiji: na krizanju Vukovarske i Miramarske ulice olujni vjetar srusio je semafor zbog cega je nastala prometna guzva. Foto: Zeljko Puhovski / CROPIX
Zagreb, 130519. Jaki olujni vjetar, koji je puhao cijelu noc, srusio je u gradu stotinjak stabala i prouzrocio velike materijalne stete. Na fotografiji: na krizanju Vukovarske i Miramarske ulice olujni vjetar srusio je semafor zbog cega je nastala prometna guzva. Foto: Zeljko Puhovski / CROPIX

The Reason of Rules avtorjev Brennana in Buchanana (Nobelov nagrajenec) s konca prejšnjega stoletja tukaj izpostavljamo kot eno najpomembnejših del konstitucionalne ekonomike za ekonomsko politiko. Toliko bolj to velja za evropske države, ki so morale skozi proces družbene in gospodarske tranzicije.

Kot pravila so tukaj v najširšem smislu mišljeni zakoni in predpisi, ki uravnavajo izbor igralcev v političnem sistemu in na trgih. Z mikroekonomskega stališča je najpomembnejša vloga pravil v tem, da z njihovim umnim sprejemanjem in uveljavljanjem zmanjšujemo stroške za udeležence: s preglednimi in delujočimi pravili se zmanjšajo politična tveganja in podaljša perspektiva za ekonomske odločitve podjetij, ekonomsko politiko pa osvobajajo nenehnega ukrepanja, ki prinaša stroške tudi za politiko.


Oni dan smo prebrali novičko, kakšne težave je semafor, ki zaradi del na cesti spušča voznike iz obeh smeri izmenoma na en pas, povzročil voznikom v enem slovenskih manjših mest. Pravzaprav so si probleme povzročili sami. Po tem ko se je za eno stran že prižgala rdeča luč, se je v vrsto vrinil eden, še eden in nato še eden. Seveda je semafor na koncu svetil samemu sebi, saj je sodeč po zapisu obveljalo pravilo močnejšega. Iz izkušenj vemo, da so tisti, ki se pač bolj bojijo za pločevino, dajali prednost drugim, ki so si več upali. Nekje ob robu je bilo zapisano, da vozniki v tistem mestu sicer nimajo izkušenj s semaforji.
Vesela družba zdravo živečih dopustnikov na kolesih se je v začetku pomladi v Istri srečala s semaforjem, ki je prav tako izmenjaje spuščal voznike na preostali, sicer razrit pas cestišča.


Po komaj nekaj sekundah čakanja pred avtomobili ob rdeči luči so se kolesarji hitro razdelili na manjšino, ki je opozarjala na rdečo luč, in na večino, ki je hotela naprej, misleč »se bomo že zrinili med nasproti vozečimi avtomobili«. K »sreči« je bilo prvo nasproti vozeče vozilo tovornjak in prepričanje »saj me nihče ne upa zadeti« se je umaknilo surovemu dejstvu, da je prihajajoči stroj deloval res ogromno in se je primerno temu tudi oglašal. Izkušnja bi bila manj zanimiva, če ne bi bilo moč med poborniki vožnje v rdečo luč razpoznati kar nekaj visoko izobraženih ljudi, nekatere tudi z nemajhnim vplivom na dogajanja v Sloveniji.
Ob tem, da je udeležencem iz prvega primera novinar pripisal pomanjkanje izkušenj s semaforji, ga drugim ne moremo. Med skupinama pa ni razlike, ko gre za kulturo oziroma občutek, kakšne stroške povzročimo, ko prekršimo (tudi tako enostavno) pravilo. Za udeležence iz prvega primera so se povečali stroški zaradi neupoštevanja pravil vsaj zaradi tega, ker ni bilo moč predvideti, da bo mogoče prevoziti ožino denimo po kakšno minuto dolgem čakanju. Očitno se je zoženi del ceste enostavno zamašil in tako se je podaljšalo čakanje vseh. V drugem primeru bi moral nasproti vozeči voznik – morebiti utrujen od dolge vožnje in z jokajočim otrokom v avtomobilu – sedaj paziti še na to, da ne zadene kolesarja, ki mu pri njegovi zeleni luči vseeno prihaja nasproti. Da ne omenjamo možnosti, da bi kolesar na razritem cestišču lahko izgubil nadzor in zapeljal pred avtomobil, ali plačila kazni, ki bi jo lahko zahtevali policisti, če bi ugotavljali, kdo je šel na pot ob rdeči luči.

Za marsikoga verjetno trivialna primera sem uporabil kot podlago za pogled, ki je prevladoval v Sloveniji od samih začetkov tranzicije naprej. Postopne reforme, ki so se dokončno uveljavile, so imele podporo v pisanjih in prizadevanjih takrat prevladujočih slovenskih ekonomistov, njihova podlaga pa so bili dvomljivi rezultati Saxovih predlogov za strategijo šoka pri stabilizacijski politiki (ja, takrat smo se še borili proti inflaciji). Šibko zanimanje za institucionalno ekonomiko je verjetno povzročilo, da se je gradualizem uveljavil tudi pri sistemskih spremembah – spremembah pravil. Gre za ravnanje v nasprotju s spoznanjem o transakcijsko specifičnih naložbah – tukaj udeleženci na trgu institucij pričakovanja o spremembah vgradijo v svoj poslovni model in investirajo v sistem, ki ga je pričakovati še v naslednjem obdobju. Ni težko ugotoviti, da so ob odlaganju potrebnih reform proces učenja udeležencev oblikovala pričakovanja, da se ne bo veliko spremenilo. Z izgovorom o negativnem vplivu odločnih institucionalnih sprememb na družbeno kohezijo v Sloveniji je zakonodaja nastajala počasi, več kot očitno tudi sporazumno s tistimi z nasprotjem interesov, in je postajala vse bolj zapletena. Vse skupaj je omogočilo čas domačim fantom, da so si utrdili položaj kot lastniki nekoč družbenih podjetij. Vse slabši rezultati poslovanja in nato prodaja podjetij in bank, ki smo jih dokapitalizirali davkoplačevalci, so pokazali, da je kar nekaj tako nastalih domačih lastnikov, od katerih se je pričakovalo, da bodo ustvarili domačo ekonomsko bazo, (nalašč ali zaradi neznanja) podjetja izčrpalo, denar pa enostavno odneslo domov ali na naslove poštnih nabiralnikov v tujini.

Odgovor na vprašanje, kdo bi moral poseči v to, je lahek. Morali bi dobiti vlado z dovolj čisto preteklostjo, ki bo dovolj informirana in močna, da bo na začetku svojega mandata pokazala, da bo uporabljala prisilo, ki jo ima na voljo za zaščito sprejete zakonodaje oziroma pravil. Kot je marsikdo presenečen, ko se v ZDA širi krog zagovornikov Trumpovega načina, bi tako odločna vlada na začetku sicer sprožila odpor in kritike predvsem glede ogrožanja družbene kohezije. Vendar bi se že po določenem času in ob prvih pozitivnih rezultatih spremenil pogled udeležencev in – če hočete – kultura. Če poskušamo ugotavljati škodo, ki je tukaj ob gradualistični praksi nastala za slovensko nacionalno bogastvo, mora biti vsaj ekonomistu prav malo mar za kohezijo, ki temelji na toleranci do vožnje v rdečo luč.


prof. dr. Rasto Ovin, DOBA Fakulteta 

Več iz te teme:

Več iz rubrike

mnenja

Znanstvena fantastika ali poslovna realnost

Znani futurolog in preučevalec voditeljstva Keith Coats pravi, da je voditeljstvo vedno stvar konteksta, v katerem živimo in delujemo. Kakšen je naš trenutni in kakšen prihajajoči kontekst?

mnenja

Milenko Boroja: Dober vodja je prvi, ki posluša in zadnji, ki govori

Splošno je znano, da zaposleni odhajajo ne zaradi podjetja temveč zaradi ljudi, ki jih vodijo. Kljub temu imajo v nekaterih podjetjih sisteme upravljanja z zaposlenimi in ne vodenja zaposlenih.

mnenja

Dr. Makovec Brenčič: kaj zares (še) šteje

Kaj res potrebujem in ne le, kaj vse bi si želel? Še bolj pomembno - kaj si z manj viri lahko (še) privoščim?

mnenja

Trije koraki priprave na nepredvidljivo

Ali je mogoče pričakovati, da se bomo po ukinitvi ukrepov vrnili v staro realnost? Najbrž ne. Priložnost bodo izkoristili tisti, ki se lahko hitro prilagodijo.

Komentarji: