Raziskave in razvoj: Vprašanja brez odgovora

Pred tridesetimi leti, ko je Eurostat komaj začel objavljati letne podatke s področja raziskav in razvoja (RiR) in je bila pri številnih državah belina brez podatkov, ker tedaj še niso bili nacionalni statistični uradi tako razviti, je bilo od krivulje povprečja, ki jo je med podatkovnimi točkami izračunal excelov algoritem, še veliko odstopanj. V zadnjih letih, ko so se podatki vseh držav zgoščevali in so tudi večinoma vsi na razpolago, pa je odstopanj čedalje manj. Vse bolj postaja razvidna neka zakonitost. To pa ne pomeni, da so tudi razlage in odgovori na te »nelogičnosti« vse bolj enotni. Nasprotno, resnica je, da odgovorov sploh ni.

Reuters

Vzrok je ta, da bodisi res ne vedo razlage bodisi pa jo vedo, ker je verjetna, a se je javno ne upajo izraziti. Na ta način postajajo ta vprašanja za nas tabu.

Razvite države imajo večino raziskovalcev na univerzah. Tu se rojevajo zametki novih izdelkov in procesov. Prebojni vodje imajo instinkt, kaj bi jim lahko koristilo.

Najbolj preprosto je razmerje med številom raziskovalcev v javnem sektorju, to je pod okriljem vlade, in dodano vrednostjo na zaposlenega v industriji. Čim več je raziskovalcev v institucijah javnega sektorja, tem nižja je dodana vrednost na zaposlenega v industriji. Še bolj izrazito sliko dobimo z razmerjem med številom raziskovalcev v javnem sektorju in številom raziskovalcev v industriji proti dodani vrednosti zaposlenega v industriji (graf 1). Leta 2004 je imela to razmerje najmanjše Bolgarija, pa tudi njena dodana vrednost na zaposlenega v industriji je bila najnižja v Evropi. Do leta 2015, to je po enajstih letih, se je to razmerje raziskovalcev izboljšalo za šestkrat (od 500 na 86,3) in dodana vrednost se je 2,6-krat povečala. Zdaj nima nobena država v javnem sektorju več raziskovalcev kot v industriji, ampak polovico manj. Očitno so raziskovalci odšli v industrijo, ker so izgubili delovno mesto v inštitutih zaradi varčevanja. V drugih državah spremembe niso bile tako drastične. Največ jih je bilo v bivših komunističnih državah, ki so na desnem delu grafa. Pri njih je bilo število raziskovalcev v javnem sektorju nekajkrat večje. Tudi v Sloveniji se je razmerje med raziskovalci v javnem sektorju in raziskovalci (oziroma bolj točno razvijalci) v industrijskih podjetjih zmanjšalo od 60 odstotkov na 37, dodana vrednost pa se je povečala od 20.000 evrov na 37.300 evrov (med letoma 2004 in 2015).

Reuters

Nasprotno se na levem delu grafa krivulja povprečja vzpenja na najvišjo dodano vrednost v Evropi, medtem ko se število raziskovalcev v javnem sektorju bliža ničli. Najbolj se je povečala dodana vrednost v državah, ki tako rekoč niso imele raziskovalcev v javnem sektorju (Avstrija, Švica, Danska, Anglija). Pri njih se je pomaknilo to razmerje raziskovalcev proti nič. Sem spadajo tudi ZDA, Južna Koreja in Japonska. Njihova dodana vrednost je okrog 100.000 evrov na zaposlenega v industriji, skoraj trikrat višja od naše.
Vendar moram takoj dodati, da imajo razvite države večino raziskovalcev na univerzah. Tu se rojevajo zametki novih izdelkov in procesov. Prebojni vodje velikih podjetij imajo natančen pregled nad rezultati raziskav na univerzah, imajo instinkt, kaj bi jim lahko koristilo, zato so si zasnovali aplikativne raziskovalne in razvojne oddelke in v njih zbrali najbolj izurjene in ustvarjalne razvijalce (Američani jim pravijo designerji), s katerimi so razvili najbolj napredne in doslej neznane izdelke, ki ustvarjajo nov svet. Steve Jobs, idejni ustanovitelj Appla, je bil eden takšnih, z njimi je odprl vrata v novo obdobje človeštva. Kako mu je to uspelo, je natančno raziskala dr. Mariana Mazzucato, direktorica inštituta za inovacije na Univerzi Sussexa in ena treh na svetu, ki vodijo v teoriji inovacij, in to opisala v svoji knjigi The Entrepreneurial State: Debunking Public vs. Private Sector Myths. Vladna sredstva lahko načenjajo novo zgodovino, če jih usmerja visokovizionarska ekipa. Takšno ekipo je imela ameriška obrambna agencija za napredne raziskovalne projekte DARPA. Agencija ima samo 220 zaposlenih, a med njimi sto vrhunskih vizionarjev. Redkokateri izdelek ni bil ustvarjen pod njihovim vodstvom v sodelovanju z univerzami: GPS, računalniško omrežje, internet in informacijske tehnologije. Dr. Mazzucatova poziva v svojih nastopih v ameriškem kongresu, naj vlada vlaga več v raziskave, od katerih bo industrija znala sestaviti nove poti v preobrazbi človeštva.

Nimamo ljudi z vizijo

Kje imamo takšne ljudi? V ZDA ostane tako redkokateri rezultat bazičnih raziskav univerz neizkoriščen. A za to je treba imeti vodstvo z globokim vizionarskim znanjem in z najbolj bizarnimi domislicami. Ker tega nimamo, se tudi podjetja ne zmorejo izoblikovati v nove smeri. Podjetja so pri nas osamljena, navezana sama nase. Zato nimajo ciljev širitve in krepitve svojih razvojnih oddelkov. Ostajajo šibka in neaktivna, nimajo svojega omrežja, ki bi se širilo in diverzificiralo v vse možne smeri. To nam manjka in tu je vrzel, zaradi katere nam ne uspe povezati in izkoristiti raziskovalnih bazičnih rezultatov, da bi postali inovativna nacija z bogato bero patentov in čim večjim izvozom pametnih izdelkov. Rezervirati bi si morali vse možne smeri razvoja ekskluzivno zase.
Zato pisci o problematiki RiR te povezave ne vidijo. RiR bi morali obravnavati na nacionalni ravni kot zaključen celovit sistem.

Pomen velikih podjetij (nad 5000 zaposlenih) je pri nas podcenjen, kot da gre za socialistično nostalgijo, gre pa za njihovo veliko inovacijsko moč.

V tem je naša napaka kot mati vseh zablod. Nič ni narobe s tem, da so pisci navdušeni nad rezultati raziskovalcev v državnem sistemu. Vendar s tem ne bodo premaknili našega napredka niti za ped. Ne ozirajo se na nacionalne rezultate in tuje ocene, ki nas postavljajo realno na spodnjo mejo. Ostajajo razočarani. Ne vidijo rešitev.
Zanimivo je, da se v tem sorazmerju namesto dodane vrednosti giblje tudi število patentnih prijav EPO in delež visokotehnoloških izdelkov v izvozu. Bolgarija ima kot država z največ raziskovalci v javnem sektorju samo 6,5 patenta na milijon prebivalcev, mi 65 in Švica 400. Visokotehnoloških izdelkov v izvozu ima Bolgarija 2,3 odstotka, mi 5,9 in Avstrija 14,2. Skoraj trikrat manj smo inovativni kot Avstrija. Država z največ raziskovalci v javnem sektorju ima najmanj patentov in najnižji delež visokotehnoloških izdelkov v izvozu. Zaporedje držav se pri teh drugih vrednostih na ordinati ne menja, kot bi pričakovali, torej je vzrok za vse enak.

Kdo je raziskovalec

Pri nekaterih državah opažamo neko nelogičnost, da močno odstopajo od splošne zakonitosti. Med njimi je tudi Slovenija. Vzrok je v različnem razumevanju pojma raziskovalec. Po Frascattijevem pravilniku je raziskovalec tisti, ki ima terciarno izobrazbo od 6. do 8. stopnje, torej diplomirani inženir, magister ali doktor. V resnici ima v Sloveniji ta pogoj izpolnjen samo 80 odstotkov vseh raziskovalcev, v Avstriji in Švici 52 odstotkov, v Nemčiji 57 odstotkov.

Pri nas je zaradi kadrovskih težav v razvoju precej tehnikov s 4. in 5. stopnjo, ki so se pa uveljavili kot izvrstni konstruktorji ali razvijalci. Tudi v drugih nemških firmah, s katerimi sem sodeloval, so imeli enake razmere. V Litostroju je bil tehnik najsposobnejši konstruktor specialnih vodnih turbin, kot so cevne turbine, ki so bile kot ene prvih v Evropi. Turbine za primorsko črpalno hidroelektrarno Avče je razvil on, poleg drugih turbin, ki so bile največje v Evropi. Zato je lahko tudi tehnik brez terciarne izobrazbe pomemben za razvoj. Vendar to ne velja za večino. Večino prijavljajo podjetja kot raziskovalce zaradi prestižnih razlogov. Od njih ne pričakujemo inovacij, kar potrjuje korelacija med izobrazbo in številom patentov.
Drugi razlog je premalo razvijalcev v podjetjih, ki bi lahko sodelovali z raziskovalci na univerzah. To je naša glavna hiba. Zato ostajajo raziskovalni rezultati neizrabljeni. Na milijon prebivalcev imamo 4470 razvijalcev v industriji, Avstrija 5718, Švica 6341, za skoraj polovico več kot mi. Jasno je, da se ta razlika pozna v inovacijski zmogljivosti industrije (v letu 2015).
Tretji razlog je, da raziskovalni rezultati v javnem sektorju niso uporabni, ker ne pokrivajo delovnih področij industrije. V ZDA skrbi vlada z razpisi v okviru DARPA za raziskave, ki jih industrija razdela naprej do aplikativne stopnje sama, da pridobi sestavne elemente za komponiranje v svoje projekte kompleksnih sistemov. Bistvo je, da mora biti vladna agencija tako futuristično sposobna, da izdvoji področja, ki jih morajo bazične raziskave odkriti in razdelati, in v te smeri usmeri razpise za financiranje projektov.

DARPA je imela takšen instinkt, da je usmerila napredek sveta tja, kjer je človeštvo našlo svojo novo vsebino. Sledile so vse velesile: Evropa, Rusija, Kitajska. Ne novih komunikacij, interneta, GPS, novih mobilnih sistemov ne umetne inteligence brez teh bazičnih raziskav ne bi bilo. Inovativna podjetja so tako dobila nove elemente za gradnjo novih svetov.
Četrti razlog je, da ni podjetij, ki bi s svojim tveganjem osnovne ideje razdelala do realne faze RTL 6, ko se začne gradnja prototipa ali sistema. Svet startupov je poseben svet, ki pa potrebuje pametne naložbenike kapitala, ki samo čakajo na svojo priložnost. To zahteva tako mirujoči, speči kapital kot tudi državno birokracijo, ki sledi trendom in sodeluje z državnimi vložki.

Reuters

Odkrivajmo naše ključne hibe

Če analiziramo vsakega od teh pogojev, se vidi, kje so naše pomanjkljivosti. Jasno je tudi, zakaj so te države v razvoju na repu vseh razvitih držav. Prav tako nam je jasno, zakaj je Slovenija nekje v sredini oziroma bolj proti spodnji tretjini.
Pri usklajenosti med bazičnimi raziskavami in razvojnimi kapacitetami moramo primerjati število bazičnih raziskovalcev naravoslovja in tehnologije s številom raziskovalcev v industriji. Pri tem moramo ločiti med pravimi raziskovalci in razvijalci, kar Nemci pojmujejo pod imenom konstruktor in v ZDA designer. To razlikovanje je v Evropi zabrisano, kajti tega Frascattijev pravilnik nikoli ni konkretno razločil. Zato se to vleče naprej skozi desetletja in zamegljuje bistvo.
Pomen velikih podjetij (nad 5000 zaposlenih) je pri nas podcenjen, kot da gre za socialistično nostalgijo, gre pa za njihovo veliko inovacijsko moč. Takšna podjetja so motor inovacij. Pač pa precenjujemo pomen, vpliv ter moč malih in srednjih podjetij MSP, ki so samo zametki možnih inovacij, ki se pa redko prebijejo v fazo preverjanja prototipa in uveljavljanja na trgu, torej do najvišje stopnje tehnološke razvitosti v TRL 9. Vpliv na inovacije, ki prinašajo prelom razvoja, je možen samo z velikimi podjetji, ki lahko vzdržujejo oddelke brez jasnega cilja in odgovornosti, ker zgolj eksperimentirajo z idejami (Tom Peters in R. H. Waterman v In Search of Excellence).
Avstrija ima v industriji dovolj velikih podjetij z več kot 5000 zaposlenimi. Imajo jih tudi Švica, Danska, Belgija. Naše največje podjetje v predelovalni industriji ima 10.800 zaposlenih, Helios 1700. Ne upoštevamo storitvenih podjetij, ki so tudi velika. Večina pa ni sposobnih za frontalno inovacijo, zato nimajo patentov in niso agresivna pri razvoju temeljnih inovacij. Zato Slovenija ni sposobna izrabiti idej različnih res kakovostnih raziskovalcev. To se ne bo spremenilo, dokler se ne bo pojavil podjetnik z vizijo, ki bo zbiral dovolj močne razvojne zmogljivosti. Rezultati bazičnih raziskav bodo dotlej neizrabljeni. S tem se moramo sprijazniti, in ne sanjati o velikih uspešnih prodorih, ker za to ni osnov. Ne smemo govoriti o nesposobnosti industrije, ampak o njeni razdrobljenosti. Tožbe raziskovalcev o nerazumevanju državne birokracije so zato zgrešene. Dokazujejo neznanje o delovanju inovacijske strukture. Izhod je v vladnem financiranju podjetij v močne razvojne sile, brez tega vložka vlade nam ne bo uspelo rešiti te hibe, ki nas muči že štirideset let. Napori vladnih raziskovalcev bodo zaman. Avstrija vlaga v inovativna podjetja relativno trikrat več kot mi.