Raje imam policiste kot ekonomiste

Zadnji takšni primeri so izjave profesorjev dr. Jožeta Mencingerja, dr. Maksa Tajnikarja in dr. Jožeta P. Damijana.

Poglejmo značilne tri teze:

1. Kar se je več nabralo v proračunu, je treba porabiti, ne pa s tem na hitro zmanjševati deficit. To bi bilo zelo narobe. (Dr. Jože Mencinger, MMC RTVSLO, 24. 1. 2017.)
2. To povišanje (minimalne plače) bi gospodarstvo stalo približno šest milijonov evrov. Kdor pravi, da bi teh šest milijonov za minimalno plačo ob 39 milijardah BDP uničevalo delovna mesta, kot gospodarstvenik enostavno nima pojma. (Dr. Maks Tajnikar, MMC RTVSLO, 24. 1. 2017.)
3. Postopno zviševanje minimalne plače se še nikjer ni pokazalo za škodljivo. Niti ni spodbudilo odpuščanja niti ni spodbudilo zaposlovanja. (Jože. P. Damijan, Svet kapitala, Delo, 3. 2. 2017.)
4. Zgornje besedne zveze so namerno poudarjene, da boste laže razumeli, v čem je težava. Vse tri izjave namreč teoretično držijo. Vendar, vzete iz konteksta, neupoštevajoč ključne podatke za Slovenijo, zavajajo javnost. Bojim se, da namerno.

Mencingerjeva izjava podpira tezo, da je čas za delitev učinkov gospodarske rasti. Podpihuje dodatno evforijo v državi. Toda Mencinger namerno zamolči kruta dejstva:

1. Slovenski javni dolg se je v zadnjem desetletju povečal z 22 odstotkov BDP na več kot 82 odstotkov BDP.
2. V absolutnem znesku se javni dolg kljub gospodarski rasti sploh ne znižuje, zaradi česar še vedno vsako leto plačujemo milijardo evrov obresti.
3. Res imamo gospodarsko rast, toda padec v krizi je bil hud, zato Slovenija še vedno realno ni dosegla vrednosti BDP na prebivalca izpred krize. Še več: Slovenija je med sedmimi članicami EU z najnižjo, celo negativno rastjo BDP glede na leto 2008!

V takšnih razmerah Mencingerjeva izjava žal zveni približno tako, kot če bi se v nekem gospodinjstvu ob padcu plač hudo zadolžili in skoraj padli v bankrot. Potem ko bi se plače okrepile, pa takoj začeli na veliko zapravljati. Čeprav še vedno hudo zadolženi. 

Podobno je s tezama dr. Tajnikarja in dr. Damijana. Res je, da je zadnji dvig minimalne plače majhen. Toda oba zanemarjata naslednja dejstva:

1. Od začetka krize se je bruto minimalna plača v Sloveniji povišala za približno 50 odstotkov.
2. Med članicami EU, ki jih je kriza najbolj prizadela, se je z naskokom najbolj povišala bruto minimalna plača v Sloveniji, v letih do 2014 za več kot tretjino. Za primerjavo: v Španiji, na Portugalskem se ni niti za deset odstotkov, ponekod je celo upadla.
3. Slovenska bruto minimalna plača je le štiri odstotke nižja od povprečne bruto minimalne plače v EU, produktivnost pa je več kot 20 odstotkov nižja.
4. Dvig bruto minimalne plače je le eden od ukrepov, ki dodatno obremenjujejo gospodarstvo. V zadnjem času je vlada obremenila podjetja z višjim davkom od dohodka pravnih oseb in vrnitvijo enega dneva praznika. Posredno z višjimi plačami v javnem sektorju snuje nove obremenitve iz kvazi zdravstvene reforme, višji bodo računi za elektriko zaradi višjih prispevkov ...

V takšnem kontekstu sta tezi Tajnikarja in Damijana površni in ne pripomoreta k ugledu slovenskega profesorskega stanu. Še zlasti neugodno presenečajo teze iz Damijanovega članka. Sprašujem se naslednje:

1. Zakaj Damijan tako namerno in tendenciozno izpostavlja splošne teorije o postopnem dvigu minimalne plače, čeprav dobro ve, da je bila rast bruto minimalne plače pri nas v zadnjih desetih letih radikalno visoka? Je to namerno?
2. Kako to, da članek gradi na tezi, da postopen dvig minimalne plače nima učinka na zaposlenost, hkrati pa omenja Vodopivčevo ugotovitev? Ta pravi, da je dramatičen dvig bruto minimalne plače povečal verjetnost tistih z minimalno plačo, da bodo izgubili delo oziroma ne bodo našli nove službe, a da ob tem ne more tega dejavnika osamiti od drugih dejavnikov gospodarske krize? To zveni približno tako kot takšno policijsko poročilo: »Na hudo poledeneli cesti se je zgodila huda prometna nesreča. Zakrivil jo je voznik avtomobila, ki je presegel hitrost za 30 odstotkov. Ni dokazov, da bi prevelika hitrost povzročila hujše posledice nesreče, ker je bila cesta že tako ali tako poledenela.« Ob takšnem policijskem poročilu bi se bal voziti po naših cestah. Zato se ob naših policistih počutim veliko bolje kot ob nekaterih naših ekonomistih. 
3. Kako to, da Damijan na koncu kolumne trdi, da so med letoma 2008 in 2015, torej prav v času rekordnih dvigov bruto minimalne plače, zelo izginjala podjetja z nizko dodano vrednostjo in nizkimi plačami? To spodbija osnovno intenco članka. V lesni industriji, kjer je strošek dela pomenil 80 odstotkov vseh stroškov in več, se je število zaposlenih v kriznih letih zmanjšalo za polovico – z 8500 na zgolj 4300! Delavci so za kratek čas dobili višjo plačo, potem pa so izgubili delo. Šok v realnem življenju, o katerem Damijan piše, da ga še ni bilo, smo doživeli. V Sloveniji …

Takšne teze so vsakomur, ki malo pozna v praksi gospodarstvo, nekonsistentne, protislovne, necelovite, tendenciozne, tudi škodljive ... 

Na GZS nikdar nismo predlagali ukinitve minimalne plače ali nasprotovali rasti neto minimalnih plač. Bruto minimalna plača je bila izbrana kot primer za to kolumno le zato, ker je ta hip najbolj aktualen primer, kako površno nekateri mnenjski voditelji komentirajo razmere. 

Kot ste najbrž ugotovili, namerno pišem o bruto minimalni plači. To pa zato, ker ljudje pogosto ne ločijo tega, kar dobijo v denarnico, od tistega, kar plačajo zraven še državi (razlika je tudi pri minimalni plači občutna). Predvsem pa zato, ker se nobeden od omenjenih profesorjev ni oglasil, ko sta Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) in Zbornica davčnih svetovalcev Slovenije (ZDSS) lani predlagali odločnejšo davčno reformo, ki bi omogočila za več kot 300 milijonov evrov višje neto plače. Tudi tistim z najnižjimi. Učinke gospodarske rasti bi tako bistveno bolj enakomerno razdelili med zaposlene v podjetjih in v javnem sektorju. Toda vlada je za ta namen namenila le 90 milijonov evrov (pa še ta denar bo pobrala od podjetij), več kot 200 milijonov evrov pa je dodatno namenila le javnim uslužbencem.

Sprašujem se, zakaj profesorski molk. Morda tudi zato, ker so (bili) vsi trije tudi javni uslužbenci. Kajti prav nekateri profesorji, tudi med omenjenimi, leta zagovarjajo tezo, da višje plače v javnem sektorju povečajo kupno moč in s tem spodbujajo gospodarstvo. Kar je, teoretično, res. A tudi pri tem uporabljajo isto logiko zavajanja kot v zgoraj omenjenih primerih. Molčijo o celovitih podatkih. In s tem ustvarjajo mit.

Če bi ravnali po lanskem davčnem predlogu GZS in ZDSS, bi bilo namreč bistveno več ljudi deležnih povišanja neto plač in bi to bistveno bolj povečalo kupno moč. A profesorji o tem večinoma molčijo. Njihov molk pove več kot to, kar pišejo in govorijo.

Goran Novković, izvršni direktor GZS