Quan kot ultimativni življenjski cilj

Seveda se sprašujete, kaj za vraga je ta »quan«. Za točno razumevanje pojma svetujem ogled izvrstnega filma Jerry Maguire, v katerem blestita Tom Cruise in Cuba Gooding jr. Cruise igra idealističnega športnega menedžerja, ki agenciji za športni menedžment, v kateri je zaposlen, predstavi svojo vizijo delovanja agencije v bodoče, katere vodilo naj ne bi bilo več brezosebno ustvarjanje dobička za vsako ceno, ampak predvsem vzpostavljanje pristnih, iskrenih in prijateljskih odnosov med športnimi agenti in športniki, ki jih prvi zastopajo.

Jerry Maguire (Cruise) v krutem kapitalističnem okolju s svojo idejo povsem pogori, izgubi službo, ugled, ljubico in seveda vse svoje varovance. Razen enega – slavnega nogometaša Roda Tidwella (Cuba Gooding Jr.). Ne glede na to je Jerryjeva kariera v prostem padu, vsak hip se mu lahko zgodi popoln poslovni in osebni propad. Edina človeka, ki to še preprečujeta, sta Rod in Jerryjeva nekdanja tajnica Dorothy Boyd (Renée Zellweger).

V enem prizoru Rod Jerryju razloži pojem quan. Pove mu, da je quan več kot le denar, saj vključuje tudi duha skupnosti, spoštovanje in ljubezen. Celoten paket torej. Takrat se zgodi filmski obrat. Do tega trenutka skeptični, labilni in depresivni Jerry je nad quanom tako navdušen, da to sproži pravo endorfinsko revolucijo v njegovih možganih.

Znova postane zagnan, bojevit in pozitiven. Prekipeva od novih idej. Postopoma z Rodom na povsem novih temeljih zgradita nov zmagovit tim, ki niza uspeh za uspehom. Roda Jerry poimenuje kar ambasador quana. Režiser se potem posveti Jerryjevemu glavnemu tekmecu, nečloveškemu turbokapitalističnemu menedžerju Bobu Sugarju, čigar edino vodilo v življenju so dolarčki. Slednji kot za stavo izgubi vse svoje dotedanje varovance in propade.

Sem vam vsaj malo približal pojem quana, kajne?

Srečno, večplastno, izpolnjeno življenje. Tako na materialni kot duhovni ravni. Poslovna uspešnost, prepredena s tonami dobrosrčnosti in velikodušnosti.



Po mojem mnenju bi morala biti težnja h quanu ultimativni življenjski cilj vsakega inteligentnega, modrega človeka. Zgolj poslovna uspešnost in brezobzirnost, brez aktivnega delovanja v korist družine, prijateljev, skupnosti, deprivilegiranih skupin ipd., je namreč izvrstna formula za onesrečitev duha, medtem ko radikalni altruizem brez občutka, da bi človek poskrbel za lastno materialno udobnost – če nisi ravno duhovnik –, v najboljšem primeru vodi v nerazumevanje in posmehovanje, v najslabšem pa v siromaštvo.

Žal pot, ki jo je ubral kapitalizem v večini sveta, ne vodi k doseganju quana. V nekaterih državah (denimo Kitajska, Južna Koreja, tudi ZDA) je stanje še posebno kritično. V teh okoljih kapitalistični šefi svojim podrejenim prodajajo prefrigane in skrbno načrtovane laži o vsemogočnosti cekinčkov, ki naj bi zlahka nadomestili vse vitalne človekove potrebe – potrebo po ljubezni, duhovni rasti, umirjenem umu, po kakovostnem preživljanju prostega časa.

Jasno je, da takšna tretjerazredna propaganda niti ne oplazi tistih bolj izobraženih, bolj ozaveščenih, bolj razgledanih. Očitno pa dobro uspeva v okoljih opranih možganov. Tam, kjer so kapitalistični šefi dosegli, da imajo milijoni ljudi popolnoma zakrnele tiste možganske predele, ki so odgovorni za kritičnost, kreativnost, ljubezen, čustvovanje. Srhljivo, kajne? Kot bi gledal Orwellov 1984.

Pa je v Sloveniji kaj bolje? Poglejmo.

Novinarka Anja Intihar je v Delu nedavno napisala zelo dober članek na temo prostega časa. Članek sicer opisuje odnos mladih do prostega časa. Novinarka med drugim povzema, da ima današnja mladina ob preživljanju prostega časa slabo vest. In tudi to, da imajo nekateri mladi slabo vest že zato, ker si zvečer vzamejo čas za ogled nadaljevanke. Človek ne bi verjel, če ne bi prebral.

Pa menite, da je pri odraslih kaj drugače? Nikakor ne. Če izvzamem tiste, ki smo si v življenju izborili status, da lahko razmišljamo neodvisno, kritično in z zdravo pametjo in ki zavestno gojimo za zdravje nujno sredozemsko dozo lenarjenja, je večina odraslih pri nas talcev skoraj celodnevnega delovnika na zahodnjaški korporacijski recept in trajnega strahu pred izgubo službe, dohodka in včasih tudi premoženja.

Celodnevni delovnik je seveda za zdravje škodljiv, poleg tega ima pomembne nevrološke in psihološke učinke. Poglejmo, zakaj. Človekovi možgani delujejo tako, da potrebujejo nekaj časa, da iz »službenega« preklopijo na »prostočasni« pogon. Če nekdo pride iz službe denimo ob šestih popoldne, je časa za ta nujni, zdravilni preklop možganov do večera ali odhoda k počitku premalo.

Nevrološko gledano, so namreč možgani tudi po prihodu domov nekaj časa še vedno »v službi«. Tudi tedaj, ko bi se partnerja že morala začeti pogovarjati o francoskih gradovih, najnovejšem receptu za pripravo sarme ali ko bi že morala navdušeno spremljati Hazela Audena med njegovo ekspedicijo po Tahitiju in se tako sproščati (to bi zlahka počela, če bi denimo oba prišla iz službe ob treh popoldne), sta še vedno sredi debate o nemogočem obnašanju šefa, najnovejšem posojilu, ki ga morata vzeti, o tem, kako je nepošteno, da je sodelavka Mojca napredovala, in podobno.

Težke debate ob neprimernem času, ob utrujenih možganih pogosto privedejo tudi do konfliktov, celo do histeričnih izpadov, vse to pa se prenaša na nedolžne otroke, ki hočeš nočeš postanejo kolateralna žrtev preobremen­jenih staršev.

Če k temu dodamo še nespametne pritiske, ki jih starši in šolski sistem nasploh izvajajo nad otroki, da bi ti dobili kar največ petic, da bodo potem lahko prišli na prestižne gimnazije in fakultete ter si nekoč našli odlično službo (za kar pa seveda ni nobenega jamstva, saj je zelo veliko odvisno od posameznikove iznajdljivosti in tudi njegove socialne omreženosti – po domače rečeno od »vezic in poznanstev«), nas potem ne preseneča, da je rezultat izgorela družba na antidepresivih, ki se sploh ne zaveda, da deluje na previsokih vrtljajih. Če ponazorim po avtomobilsko – družba se obnaša tako, kot da želi, da bi clio, ki zmore največjo hitrost 160 km/h, stalno drvel s 180 km/h.

Je to res tisto najboljše, kar lahko ponudi slovenska kapitalistična družba? Potrošniško obilje, celodnevni delovnik, skurjeni možgani, otroci, ki so žrtve bolestnih starševskih pričakovanj? Razcvet farmacevtske industrije zaradi antidepresivov? Strah pred prostim časom in lenarjenjem? Nezdrava tekmovalnost? Vojna vseh proti vsem?

Če je to to, hvala lepa. Na svetu obstajajo do človeka precej bolj prijazni kapitalistični sistemi. Denimo skandinavski tip socialnega kapitalizma. Ki ima za svoje temeljno poslanstvo očitno prav doseganje – quana.

Drage bralke in bralci, ob začetku leta vam želim, da novi začetek izkoristite za približevanju quanu. Tako boste največ naredili ne samo za sebe, ampak tudi svoje najbližje in družbo, katere del ste.