Privid Cannesa

Kljub ambicijam doseči turistični status mesta z Azurne obale se podobnosti pri cenah nepremičnin na žalost končajo. Skromna ponudba in zabeljene cene so stalnica večjega dela slovenske turistične ponudbe. Razen toplic, ekovasi, dobrih gostiln in urejene prestolnice, ki upravičeno navdušujejo tujce, se slovenska ponudba izgublja v povprečju. Ali še tam ne. Na Bovškem sta več let propadala hotel in smučišče, v Bohinju ostaja od Zlatoroga le sajasta lupina, Bled je slikovit le iz nekaterih kotov, medtem ko ga iz drugih kazi socialistična arhitektura – cene pa na tiste čase seveda ne spominjajo.

Toda, ironično, očitnim pomanjkljivostim navkljub smo v strategiji in ponudbi na pragu novega rekordnega turističnega leta. A tako kot v gospodarstvu, kjer je glavno gonilo rasti zunanje povpraševanje, se bodo za dosežki slovenskih turističnih obratov skrivali eksterni razlogi.

Slovenski turizem je na pragu novih rekordov, a ne zaradi dobre ponudbe, ampak zaradi neprehodne južne meje.

Skozi mejno sito med Slovenijo in Hrvaško, ki naj bi bilo po genialnem preblisku naše in bruseljske oblasti namenjeno prestrezanju potencialnih terorističnih groženj, se namreč zelo težko prebijajo tudi turisti. Italijani, ki radi kosijo v Istri, si bodo tako morda poiskali restavracijo nekaj deset kilometrov bliže, na Goriškem, Krasu ali vzdolž slovenske obale. Slovenci, ki se že po tradiciji nekajkrat na leto namočijo v hrvaškem morju, se bodo namesto tega hladili v objemu alpskih vršacev ali pa, na primer, v Simonovem zalivu, Fiesi ali na portoroški rivi.

No, vsem Hrvatom se ne bo kolcalo po gostih, ki bodo zaradi pričakovanega prometnega kolapsa, ostali na tej strani schengenske meje. Rekorden obisk Portoroža bo namreč največ prinesel prav lastnikom najprestižnejših hotelov na naši obali, torej Hrvatom.