Privatizacije in ohranjanje delovnih mest

Pričakuje se, da država, enako kot zasebni prodajalec, podjetje proda za najvišjo ceno in ne določa pogojev, ki bi lahko znižali ceno. Nedopustni pogoji so lahko določeni že v razpisni dokumentaciji, kot kriteriji za izbor najugodnejšega ponudnika, ali pa šele kasneje vključeni v prodajno pogodbo.

O poprodajnih pogojih, torej zavezah o tem, kako bo ravnal kupec s podjetjem, proizvodnjo in zaposlenimi po privatizaciji, se je tudi pri nas veliko govorilo. Zadnje čase vedno manj na glas. Komentarji, da je treba izbrati najprimernejšega kupca, kar ne pomeni nujno tistega, ki ponudi najvišjo kupnino, so počasi poniknili. Vodstva državnih podjetij na vprašanja o poprodajnih zavezah kupcev večinoma odgovarjajo s hladnim besedilom, ki povzema smernice evropske komisije. Pri tistih, ki smo pri nastajanju privatizacijskih prodajnih pogodb sodelovali, se zlahka ustvari vtis, da so bili govori o reševanju delovnih mest, investicij in celotnih sektorjev namenjeni pretežno nabiranju populističnih točk. V privatizacijskih prodajnih pogodbah namreč skoraj ni (več) najti kakršnihkoli določb, ki bi govorile o tem, kaj se bo dogajalo s privatiziranim podjetjem pod nadzorom kupca.

osebni arhiv

Ali so pravila o državnih pomočeh ter njihova uporaba v praksi res tako strogi? Z vidika kupca je odpor proti poprodajnim zavezam razumljiv. Nespoštovanje pravil o državnih pomočeh ima negativne posledice predvsem za njihovo denarnico. Nedopustno državno pomoč mora namreč prejemnik, kar je v primeru privatizacije bodisi kupec bodisi privatizirano podjetje, vrniti. V primeru privatizacije banke Bank Burgenland, dobro znanem v strokovnih krogih, je Gradiščanska prodala banko skupini Grawe, ki je ponudila dobrih sto milijonov evrov kupnine, kar je bilo več kot petdeset milijonov manj od najugodnejšega kupca, ukrajinsko-avstrijskega konzorcija. Evropska komisija je Avstriji naložila, da razliko v kupnini, sicer z nekaterimi odbitki, izterja od izbranega kupca kot prejemnika pomoči. O nezadovoljstvu kupca, ki za predmet nakupa, pa naj bo to avtomobil ali pa privatizirano podjetje, plača dobro polovico več, kot je ponudil in se strinjal, da bo plačal, pri čemer na postopek prodaje in ponudbe drugih ni imel vpliva, je odveč zgubljati besede. Takšni primeri ravnanj, ki vnašajo negotovost glede cene kot ključnega elementa prodaje, nedvomno odvračajo potencialne kupce od udeležbe v novih privatizacijskih procesih.

Kaj se je torej mogoče dogovoriti

Tako kot velikokrat velja v pravu in življenju nasploh, je odgovor na vprašanje, katere poprodajne zaveze in kdaj se je o njih dopustno dogovoriti, odvisen od konkretnih okoliščin primera. Pa pri tem ne gre toliko za suhoparno pravno analizo kot za tržno-ekonomsko analizo, saj velja pravilo, ki je strokovni javnosti in vodstvom državnih podjetij znano, nekoliko manj pa širši javnosti: pogoji, ki znižujejo ceno, niso dopustni. Pri tem se ne upoštevajo le izrecno navedeni pogoji, ampak tudi dejanski pogoji, nezapisani dejavniki, ki vplivajo na izbiro kupca.

Okvire dopustnega pojasnjujejo smernice in odločitve evropske komisije ter praksa sodišča EU. Naj jih poskušam predstaviti na nekaj primerih. Če se v prodajni pogodbi med državo in kupcem zahteva ravnanje, skladno z obstoječo zakonodajo, na primer s področja varstva okolja in pravic delavcev, je sprejeto stališče, da to ne vpliva na prodajno ceno. Izhaja se iz tega, da se kupcu in privatiziranemu podjetju ne nalagajo nobene dodatne obveznosti, zaveza o spoštovanju zakonodaje in morebitnih kolektivnih pogodb pa ne more vplivati na ceno. Na drugem bregu so pogodbene zaveze o ohranjanju ali ustvarjanju delovnih mest, prihodnjih naložbah in načinu financiranja, ki praviloma vplivajo na prodajno ceno.

osebni arhiv

Takšno stališče je zavzela komisija na primer do ukrepov Nemčije v korist podjetja Gröditzer Stahlwerke, kjer so zainteresirani ponudniki morali predložiti poslovni načrt z zavezami o ohranitvi in ustvarjanju delovnih mest. Toda kaj, če takšne zaveze niso vključene v razpisni dokumentaciji in najdejo pot v prodajno pogodbo tik pred podpisom, ko je kupec že izbran, prodajna pogodba finalizirana in še to na zahtevo kupca, ki želi širši javnosti razbliniti neutemeljene strahove o odpuščanju delavcev in zaprtju podjetja? Kupca torej, pri katerem takšne zaveze ne vplivajo na ceno, ker je del njegovega poslovnega načrta ravno to, da poveča proizvodnjo v Sloveniji. Zdi se, da bi te zaveze v tovrstnih okoliščinah morale vzdržati presojo.

Prodajna cena 
je vse, kar šteje.

Za razumevanje mej dopustnega je koristen tudi primer prodaje deleža v romunskem podjetju Tractorul. Romunska država je od kupcev zahtevala, da v desetih letih ohranijo kot registrirano dejavnost podjetja proizvodnjo traktorjev in podobnih izdelkov. Komisija je štela, da je takšna zaveza zgolj administrativne narave, in ker ne zahteva obnovitve oziroma ohranitve proizvodnje traktorjev, ne vpliva na prodajno ceno. Razpisna dokumentacija je vsebovala tudi pogoje nezavezujoče narave glede zaposlitve nekdanjih delavcev Tractorula in dobave rezervnih delov. Glede tovrstnih zavez, ker so bile neobvezne narave, je komisija sprejela enako stališče, da niso vplivale na prodajno ceno.

Kaj to pomeni za Slovenijo

Velja si predvsem zapomniti, da vse zaveze kupca o njegovih načrtih v zvezi s privatiziranim podjetjem same po sebi niso nedopustne. Četudi so nekatere nenavadne, jih je treba presojati (le) z vidika vpliva na prodajno ceno. Postaviti jih je treba v širši kontekst in presojati tudi z vidika tega, kdo jih ponuja oziroma zahteva.

Aprioristično nasprotovanje vsem poprodajnim zavezam, ki je zadnje čase precej pogosto, tako ni primerno. Zaveze lahko kupcu, tudi zaradi njegove podobe v javnosti, koristijo in ni videti razloga, da se o njih ne pogovarja in jih analizira z vidika pravil o državnih pomočeh. Seveda pa je treba biti previden: morebitna nedopustna državna pomoč ne prizadene samo kupca v konkretnem privatizacijskem postopku, temveč tudi, kar ni zanemarljivo, zaradi »jurisdikcijskega rizika« v zvezi z vodenjem privatizacij lahko odvrne potencialne ponudnike od sodelovanja v prihodnjih postopkih prodaj.

Bojan Šporar, Odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji