Princ Albert pri nas

Danes, ko to zapisujem, sem na toplem v redakciji Dela, a je zunaj prava sibirija. Na prvi pogled nedolžno bela zaradi velikanskih kupov snega, a obenem smrtno nevarna. Obsijana s svetlim soncem kaže drugačen obraz, kot je v resnici. Zaradi temperatur –20 ° C in še manj so statistiki slovenskega vremenoslovja že zabeležili prvo smrtno žrtev.
Fotografija: Voranc Vogel
Odpri galerijo
Voranc Vogel

Kakšen pa je resničen obraz številk, ki so nam jih tudi prav na današnji dan sporočili s statističnega urada in Umarja? So lepe, so obetajoče in spominjajo na cvetoče obdobje izpred desetih let. »Slovenski BDP se je realno okrepil za pet odstotkov, s čimer se je končalo dolgo obdobje okrevanja in začelo obdobje vnovičnega približevanja najuspešnejšim evropskim gospodarstvom,« so vzneseno dejali na Umarju in dodali, da se za to lahko »zahvalimo« večji zasebni potrošnji, investicijam ter še posebej pospešeni rasti tujega povpraševanja, izvoza in izboljšani konkurenčnosti podjetij. A za to zadnje je v našem slovenskem primeru nujno povezovanje.

Menim, da je bila zato zelo dobra odločitev, da smo sredi olimpijskega južnokorejskega dogajanja postavili Slovensko hišo, saj, kot je zapisala kolegica Zorana Baković, je gospodarsko sodelovanje podobno športu. »Če ne osvajamo medalj, slava bledi. Prav zato je bilo treba ustvariti čim več priložnosti za živo in otipljivo mednarodno sodelovanje, kajti vlak ne čaka in zamujena priložnost ne vrne se nobena. No, mi smo v Pjongčangu ujeli vlak, saj so v našo hišo vstopili visoki gostje, kot so monaški princ Albert II, nekdanji generalni sekretar OZN Ban Ki Mun, dolgoletni športni direktor Ferrarija v formuli 1 Jean Todt, legendarni ukrajinski atlet Sergej Bubka ipd. In če je (še vedno) res, da gre ljubezen skozi želodec, potem sem prepričana, da smo z vsemi naštetimi stkali lepe vezi, kajti vsi so se lepo najedli dobrot kulinaričnih mojstrov Jezeršek. Edina pomanjkljivost je, da vsi ti, ki so si Slovenijo tam daleč vtisnili v lep spomin, (še) ne vedo, da je ta dežela v resnici dežela zagonetnih birokratskih omejitev in ovir za domače in tudi tuje investitorje ter predvsem dežela soliranja posameznih struj, ki jim še ni jasno, da se največja lepota in uspeh skrivata v, recimo, sinhronem plavanju. In če tega ne bomo kmalu spoznali (za učenje veščin tega športa bo leta 2020 na OI v Tokiu čisto prepozno ...), se utegne hitro zgoditi, da bodo »lepe in obetajoče številke« snele masko in pokazale svoj pravi obraz, ki smo ga še predobro spoznali in se ga v krizi tudi že precej naveličali.

Več iz rubrike

mnenja

Kdo je kriv za slab odnos do strank

Kot stranke smo že vsi kdaj naleteli na slab ali celo nemogoč odnos zaposlenih v nekem podjetju ali ustanovi, bili slabe volje in se zaobljubili, da se ne vrnemo nikoli več.

mnenja

Brisanje razlik med generacijami

Mlajši zaposleni bi se morali znati učiti iz izkušenj in modrosti starejših sodelavcev, ti pa se morajo naučiti biti odprti za sveže ideje mlajših kolegov.

mnenja

Petra Kovič: Dno potrebujemo. Če ni dna, ni odriva

Oprostite. Res mi je žal. Obžalujem. A bilo bi izumetničeno, fejk, zaslepljeno, nerealno, nespametno in celo neumno, če bi povsem zamolčali tisto, kar je povsod okoli nas. In v nas. Strah.

mnenja

Moč in nemoč digitalnih poslovnih modelov

Ko z organizacijami govorim o digitalnosti, vedno znova opažam, da pravzaprav večinoma ne razumejo bistva digitalnih poslovnih modelov.

Komentarji: