Predrugačiti moramo svoje potrebe

Evropska unija večino materialov, potrebnih za proizvodnjo izdelkov, brez katerih si njeni prebivalci težko zamislijo sodobno življenje, uvaža, saj nima naravnih nahajališč. Recimo, Slovenija uvaža kar 94 odstotkov vseh materialov, ki jih podjetja uporabljajo v proizvodnji, kar pomeni, da je izjemno odvisna od drugih.  Doslej je linearni model gospodarstva − proizvedi, uporabi in zavrzi − deloval. Z željo povečevati dobičke in lastno ugodje smo kupovali več, kot potrebujemo. Zdaj se bo to moralo končati. V Aziji se bo namreč v prihodnjih 15 letih pojavil za tri milijarde ljudi večji srednji razred, ki bo hlepel po enakem, kot smo hlepeli mi.

Krožno gospodarstvo zapoveduje popolnoma drugačen način življenja, kot smo ga vajeni. Nič več veliko prostornih hiš, treh ogromnih avtomobilov v enem gospodinjstvu, vreče oblačil instant modnih proizvajalcev, ki ne le izkoriščajo poceni delovno silo v razvijajočih se delih sveta, ampak tudi kradejo ideje kreativnim oblikovalcem, desetih parov čevljev na leto,  nič več vsako leto drugega mobilnega telefona, izdelkov, ki jih ni mogoče reciklirati, in v vsaki bivalni enoti svojega pralnega stroja. V Nemčiji se uspešno že vzpostavljajo bivalne zadruge, kjer posamezniki skupaj gradijo hiše, si delijo stroške in bivalno opremo; kuhinje, pralne in sušilne stroje, tudi avtomobile. Pomeni tudi kupovanje lokalne hrane. Nič več eksotičnega sadja iz drugih kontinentov, super (dragih) živil ter uvoza nepotrebnih cenenih izdelkov s kratkim rokom uporabe. Ne gre za vprašanje da ali ne, ampak kako hitro in kako pametno, mi je dejal v nedavnem intervjuju predsednik vlade Miro Cerar.

Sama se tega zavedam že od nekdaj. Že vse življenje uporabljam javni prevoz in tako bo tudi ostalo. Zaradi predvsem škodljivih vplivov, ki jih imata živinoreja na industrija na okolje, sem se odpovedala uživanju mesa. Živim v deljenem gospodinjstvu in ne kupujem več hrane, kot je porabim. Kot svoj prispevek k uvedbi krožnega gospodarstva sem leta 2012 odprla eno prvih trgovin z rabljenimi oblačili v Ljubljani. 

Nihče od politikov ali njihovih žen se še nikoli ni tam oglasil in prav zanima me, koliko od njih popravlja svoje čevlje pri čevljarju ali obiskuje šiviljo. Koliko od njih pokliče serviserja, ko se pralni stroj pokvari, ali raje kupi drugega. To se trenutno še izplača. Toda, ali bomo dopustili, da se cene pralnega stroja tako zvišajo, da bodo dostopne res le še peščici, ali pa bomo začeli s stvarmi ravnati drugače? Bomo dopustili, da slovenski kmetje izvažajo kvalitetno hrano, mi pa bomo posegali po tujih slabo hranilnih v oglasih opevanih izdelkih? Bomo z inovacijami v reciklaži vzpostavili proizvodnje, ki bodo ohranile dostopne cene dobrin, ali pa bomo le čakali, kaj se bo zgodilo, medtem ko bomo gledali priljubljen televizijski šov, nato pa vso odgovornost zvalili na nekoga drugega?

Obrat v drugo smer je naloga tebe in mene, v vlogi potrošnika in v vlogi proizvajalca. Če nam to uspe, tudi TTIP in Ceta nista več relevantna. Če nam uspe postati družba odgovornih potrošnikov, bodo gensko spremenjena hrana in drugi nepotrebni proizvodi odšli tja, od koder so prišli.

In tukaj nam ne more pomagati ne politika ne nihče drug. Če bi politika uvedla zakone, ki bi v tem trenutku popravili stanje, in bi zakonsko morali nehati izkopavati ogrožene rudnine ter začeti uporabljati le ekološko nesporne produkte, bi večji del populacije ostal brez dela. To moramo na vsakodnevni ravni, v trgovini in drugih ekonomskih odnosih zahtevati potrošniki in le tako bodo proizvajalci začeli intenzivno razmišljati o tem, kako zadovoljiti naše nove potrebe, obenem ohraniti dobičke in zaposlenost. In prišli bodo do odgovora. Še vedno so, le če je povpraševanje dovolj veliko.

Za božič si želim ta telefon.