Predanost

Z zgoraj zapisanimi mislimi se lahko poistoveti marsikdo od vas; tudi sama se, a zapisala jih je Angela Duckworth v poslovni knjigi z naslovom Predanost – moč strasti in vztrajnosti v življenju in pri delu, ki jo po oceni Forbesa morate prebrati. Avtorica knjige bralcu sporoča, da so leta trdega dela pogosto narobe razumljena kot pridobljen talent in da je strast povsem enako pomembna kot vztrajnost. Tega se premalo zavedamo in, denimo, v vrhunskih športnikih, kot je brazilski nogometaš Neymar da Silva Santos Júnior, ki se je v zgodovino nogometa vpisal predvsem z rekordnim prestopom, raje vidimo genija, njegove športne dosežke pa raje razumemo kot čarovnijo. To je lažje (manj obremenjujoče za našo samopodobo), saj bi nam primerjava z njim in njemu podobnimi, ki za svoje rezultate vlagajo skoraj nečloveški trud, brezkompromisno postavila ogledalo, v katerem bi lahko zagledali človeka (sebe), ki je uspeh raje zamenjal za udobni status quo.

Vsi se lahko približamo čarovniji in genialnosti vrhunskih športnikov.

O tem bi po mojem mnenju morali govoriti ne v le v družini, športnih klubih, šoli, ampak tudi v podjetjih. In če (ko) se bo to zgodilo, se bomo vsi približali tisti čarovniji in genialnosti. Le z nekoliko več truda in predanosti. In ne le to: takrat se Nemčija ne bo več spopadala z izzivi, kako dobiti dobre in profesionalne kadre, in tudi Merklovi ne bo prihajalo več na pamet, da bi mejo upokojitve morda zvišala nad 67 let. Predvsem pa: podjetja se ne bodo več ukvarjala s težkimi vprašanji, kaj naj naredijo s kar 70 odstotki vseh zaposlenih, ki po raziskavi analitske hiše Gallupe prihajajo v službo samo vegetirati in za delodajalce pomenijo zgolj strošek. Torej, v lepih novih časih vsesplošne predanosti bodo zaposleni (končno) dojeti kot enakovredni člen podjetniške verige, ki vsak voz lahko povleče iz še tako globoke blatne greznice. In to potrebujemo. Zdaj in še toliko bolj »jutri«, ko se kane zgoditi, da bo vse šlo spet rahlo po krivulji navzdol.

Petra Kovič, odgovorna urednica