Pravi moški v podjetništvu

Ženske v številnih pogledih preprosto obožujem in navdušen sem nad tem, da čedalje bolj zavzemajo pomembna mesta v podjetništvu, v menedžmentu in na vodilnih položajih nasploh. Pretežno patriarhalne družbe, med katere se – tudi zaradi še vedno prisotnega balkanskega vpliva – uvršča tudi Slovenija, še kako potrebujejo »woman's touch«, atribute, ki jih imajo ženske v izobilju – uravnoteženost, odgovornost, altruizem, prefinjenost, taktnost, sposobnost sklepanja kompromisov.

Moški kot vrsta bi se morali izdatno posuti s pepelom in si iskreno nastaviti ogledalo. V zadnjih stoletjih smo bili odgovorni za večino vojn, za nasilje, za številne nepremišljene odločitve, za »testosteronsko« vodenje zunanje in notranje politike, ki je ničkolikokrat svet ali državo skoraj vrgla s tečajev, bili smo vase zagledani egoisti, narcisi in pogosto – tepci.

A vendarle. Mati narava je ustvarila oba – tako žensko kot tudi moškega, ki bi po perfektnem scenariju morala živeti v sožitju. V Bibliji je to sožitje med Adamom in Evo prav ljubko opisano, saj naj bi Jehova želel, da oba večno srečno živita v raju. Po drugi strani nas kitajska filozofija uči o jinu in jangu, kot o ženskem in moškem principu – o nasprotnih polih, ki se vselej dopolnjujeta zato, da skupaj tvorita celoto.

Jin in jang nikoli ne obstajata v čisti obliki in v mirovanju, ampak sta vedno v dinamičnem vzajemnem delovanju. Naravna vloga ženske in moškega je od nekdaj bila ta, da se dopolnjujeta, da si delita delo, da skupaj ustvarjata, ne pa da vlečeta vsak na svojo stran in tekmujeta med seboj.

Zgodovinsko gledano smo bili moški vselej lovci, torej tisti, katerih naloga je bila priskrbeti hrano za preživetje družine. In obenem tisti, ki smo morali poskrbeti za varnost družine. Zaradi tega nas je mati narava obdarila z razvito sposobnostjo orientacije in tudi z mišičastimi telesi.

Lov in s tem povezana dolžnost, da priskrbimo hrano (ujamemo plen), sta bila naša primarna naloga. Ni bilo pomembno, kako težko jo je bilo narediti, preprosto smo jo morali narediti. Če je nismo, se je ravnotežje družine hitro porušilo in tako smo ogrozili njeno varnost in tudi preživetje. Če pa smo jo (tudi mi) vestno izpolnjevali, je družina lepo živela. Krog je bil sklenjen.
Trdno sem prepričan, da se tudi v sodobnem podjetništvu in v življenju nasploh ta tradicionalna moška vloga ne bi smela spremeniti. Moški bi moral poskrbeti (najmanj) za to, da je vsaj toliko pridobitno sposoben, da lahko njegova družina živi dostojno, v miru in v varnosti. Izpolniti bi morali svoje poslanstvo »jang«.

Pa ga žal številni »moderni« moški nikakor ne izpolnjujejo. Namesto tega smo danes priča številnim – milo rečeno – nebulozam in drugim tragikomičnim odklonom primarnih moških vlog. Omenil bom dve skrajnosti, ki pa v podalpski deželici še zdaleč nista redki.

Najprej so tu moški, ki trpijo za tako imenovanim balkanskim sindromom. V mislih imam podjetnike, menedžerje in druge vodilne kadre, ki so se podjetniških praks učili na Balkanu in katerih mentaliteta je pogosto že kar srednjeveška. V Sloveniji jih je še vedno precej. Tudi na zelo pomembnih položajih.

Prototip takega podjetnika je neznosno narcisoidna, nerazgledana in ultrahazarderska testosteronska bomba. »Gazda«, ki večinoma živi v oblakih in sanja o milijonskih poslih, za dosego katerih se nikakor ne brani niti uporabe kriminalnih praks – korupcije, goljufije, zlorabe položaja, čezmernega zadolževanja ipd. Podjetje vodi s strahovlado, ki pa ji sam seveda reče avtoriteta.

Taki podjetniki okrog sebe običajno ustvarijo popoln kaos. Čeprav navzven bleščeča, so njihova podjetja v resnici prezadolžena, nad njimi visi gora sodnih in izvršilnih postopkov, zaposleni v podjetjih se vsak dan tresejo, kdaj bo šlo podjetje v stečaj in bodo posledično ostali brez zaposlitve. Še posebej trpijo njihove žene (in otroci), ki vsak dan živijo v hudem stresu, saj nikoli ne vedo, kdaj bo na njihova vrata potrkal naslednji izvršitelj ali policist, niti ne vedo, do kdaj bodo sploh še imeli streho nad glavo ali in kdaj bo njihov mož (»veliki podjetnik«) končal v zaporu.

Potem je tu primerek copatarskega moškega tipa »hotel mama«. Za takega je značilno, da je kronično neambiciozen ter da ima najraje, da vse pomembne življenjske odločitve v njegovem imenu sprejema kar njegova žena ali celo mama. Običajno je zadovoljen z varno službico v kakšnem uradu ali pa še to ne. Najraje bi videl, da bi za vse poskrbela kar žena, da bi on lahko še naprej živel svoje luftarsko življenje.

V nasprotju z zgoraj omenjeno testosteronsko bombo copatarski tip moškega običajno nima »jajc« za ničesar. Skrb za družinske prihodke prepušča ženi, prav tako vzgojo otrok. Žena organizira družinska kosila, skrbi za družinske investicije in poskrbi celo za družinska potovanja.

Ne zna se boriti niti za svoje pravice, niti za pravice žene, niti za pravice otrok. Ne zna udariti po mizi, ko je treba. Ko nastane problem, ki bi ga morala reševati vsa družina, nima mnenja ali pa preprosto ponikne. Cele dneve preživlja na internetu in sanjari o nedosegljivem.

Kot tak seveda ne uživa spoštovanja svoje življenjske sopotnice, zato izgublja celotna družina: najprej otroci, ki niso deležni ustrezne očetovske figure, potem žena, ki je preobremenjena z vsem in obenem neizpolnjena, na koncu pa tudi on sam, saj je kot fičfirič očitno »zabluzil«.

Zgoraj sem omenil, da sem izjemno vesel, da živimo v časih, ko lahko ženske tudi v podjetništvu dokazujejo svoje nesporne talente in sposobnosti. Žal številni slovenski moški zaradi tega ženskega prodora v poslovni svet trpijo, nanje gledajo z zavistjo in nezaupanjem.

Sam bi jim svetoval, naj namesto tega raje sodelujejo z njimi in se o njih tudi česa naučijo. Naj z njimi ustvarjajo skupne zgodbe o uspehu. Pravi moški se uspešne ženske ne bo ustrašil, ampak jo bo spoštoval, podpiral in ji vselej stal ob strani.
Le tako bo princip jin in jang deloval optimalno tudi v poslovnem svetu. In bomo še nekoliko bliže raju …