Pozornost na obrestne mere

V letih pred krizo so inflacijske stopnje v razvitem svetu ostajale nizko, kar je bila najbolj neposredna posledica globalizacije. Ta se je najbolj jasno kazala v poplavi poceni kitajskega izvoza, na drugi strani pa po ugodnih gospodarskih razmerah v hitro rastočih državah. Začetek krize, ki je povzročila upad cen nepremičnin, rast nelikvidnosti naložb v bankah ter izpad razpoložljivega dohodka gospodinjstev, je zahteval odločen odziv oblasti. V Sloveniji smo državna sredstva namenili za socialo, na Kitajskem so zagnali velike gradbene projekte, v ZDA in Veliki Britaniji pa so spodbujali potrošnjo z akcijami, kot je bila tri milijarde dolarjev vredna državna spodbuda za menjavo starejših vozil z novimi.

Največji trud po krizi pa so vložile centralne banke po svetu. Ukrepi centralnih bank so imeli dva namena: sanirati omajano zaupanje v finančne sisteme po svetu ter zagotoviti, da se morebitna nova kriza ne bi razširila, kot se ogenj razširi po suhem dračju. Okrevanje (predvsem kapitalskih trgov) je bilo tako eno najbolj zveznih in zdaj lahko govorimo tudi o enem najdaljših okrevanj v novejši zgodovini.

Ameriška centralna banka je tako zdaj pred dilemo, saj po eni strani s svojim delovanjem ne želi povzročiti prehitre rasti stroškov zadolževanja in z eno potezo porušiti vse, kar je z ohlapno denarno politiko doslej zgradila. Naš osnovni scenarij je, da bo ameriška centralna banka postopno in zelo preudarno zviševala obrestne mere in raje dopustila malo več inflacijskih pritiskov v gospodarstvu. To bi pomenilo, da bodo realne obrestne mere še naprej ostajale zelo nizke, kar bi trgom in tudi podjetjem še naprej dajalo oporo.

Peter Jenčič, ALTA Skladi

Prispevek je osebno mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.