Potrebujemo domačega bankirja?

Za države, kot so Nemčija, Francija, Velika Britanija in Italija, zagotovo, saj si ne dovolijo preseči deleža tujcev v nacionalnih bankah za več kot 20 odstotkov. Njihovo držo lahko zelo hitro ocenimo kot modro. Zakaj? Poglejmo.

1. Kaj pa, če je bančništvo res hrbtenica gospodarstva, kot zapiše kolega Klemen Košir; celo krvni obtok, ki ga napaja, ali steber, na katerem gospodarstvo stoji ali pade? Močno gospodarstvo in industrija (vsaj deloma) nujno potrebujeta lokalnega bankirja, ki ju podpira pri investicijah tako doma kot v tujini, pa naj bodo te kapitalske ali infrastrukturne. Samo domač bankir ima lahko pravi posluh za prave projekte, saj tuje banke ponavadi gledajo le na svoje cilje, nacionalno gospodarstvo pa jih ne zanima kaj dosti.
2. Kaj pa, če banka v tuji lasti, ki ob prošnji za odobritev kredita domačemu podjetju mami banki, denimo, na Dunaju, v Moskvi ali drugod, »nehote« hkrati odpre vrata tudi za razkrivanje občutljivih poslovnih skrivnosti tujemu konkurentu? Okej, to je nezakonito, a to še ne pomeni, da se ne dogaja. Ne želim odpirati starih ran, pa vendarle: ste že bili kdaj zaradi tega ob dober posel in brez oprijemljivega dokaza, da se to dogaja?!
3. Kaj pa, če razumemo banke kot nekakšen »hub«, inkubator znanja in razvoja? Vse bolj je v ospredju industrija fintech; tudi v Sloveniji se prebuja in domače banke bi lahko spodbujale lasten razvoj in domač kader. To je za prihodnost naroda veliko koristneje kot pa povzemati tuje znanje. Pred meseci je eden od žirantov Delovega projekta Podjetniške zvezde dejal: »Veliko več je vredno, če nekdo ustvarja avtorsko glasbo, kot pa če le igra po (tujih) notah.«
4. Kaj pa, če je res, da dobijo tuje banke v odsotnosti domačih popoln vpogled v domačo ekonomijo? To je problematično tudi zato, ker za tuje banke velja, da ob prvem preplahu zbežijo in svoje podružnice selijo v finančno obetavnejše dežele.

Torej, če in ko bomo predali domače sistemske banke v tuje roke, se ne bomo le odpovedali finančni suverenosti in skupni zgodbi, ki smo jo začeli z »nocoj so dovoljene sanje«, ampak se bomo kar tako »na izi« prepustili zgodbi, ki smo jo živeli stoletja pred osamosvojitvijo. Problem? Za tiste, ki imajo dober spomin, zagotovo. Saj je bila to zgodba težkega in zadušljivega jarma tujčevega …