Pot v razvito družbo

Pred časom je bil v enem slovenskih dnevnikov objavljen zanimiv intervju s priznanim slovenskim ekonomistom, ki deluje v tujini. Med drugim je spomnil tudi na pomen trajnostnega gospodarjenja in to v smislu vlaganj, ki lahko zagotovijo ohranjanje družbe na trgu – za razliko od dezinvestiranja v korist potrošnje. Izpraševalcu se je ob tem zdelo smiselno pripomniti, da pa je slednje vseeno tudi ena od možnih poti. Res, kam pa?

Ob takšnem rezoniranju najprej pomislim na zgodbo o starem barbi, ki sedi na pomolu in sproščeno žuli kozarček rdečega. Pod njim se ziblje privezan na pomol nekoliko prevelik čoln in tudi njegov motor je že videl boljše čase. Približa se mu (tuji) turist z družino in ga pobara ali bi jih peljal čez preliv na sosednji rt. »Pa, ne bi, zakaj le?« »Ja potem bi se želelo peljati še več ljudi in lahko bi zaslužili«, nadaljuje turist. »In potem?«, vpraša barba. »Ja, potem bi prihajalo vse več ljudi in nabavili bi si lahko še en čoln, s katerim bi turiste prevažal še vaš sin in jim na barki še kaj ponudil, kar pridelujete vi in vaši sosedi, pa še kaj bi povedal (čeprav malo tudi za lase privlečeno legendo) o gusarjih, ki so nekoč ogrožali živelj tod okoli«. »In kaj bi to prineslo meni?« Vpraša barba, »ja, imeli bi dovolj denarja, da bi v miru posedali ob obali in gledali to prelepo morje«. »Pa saj to delam ja že sedaj«.

Gotovo bralcu ni treba razlagati, da je zanka v vprašanju, s čim se bo preživljal njegov sin, ki nastopa v tej zgodbi. Če ne bo znal sam poiskati priložnosti, vsaj ne bo imel kapitalske osnove za začetek in za pot v ekonomsko samostojnost. Otroci, ki bodo rasli ob starših, ki jih je obsedla podobna priložnost, da brezbrižno sedijo na pomolu, ne bodo vedeli, kaj je to investicija – ne le v osnovna sredstva, tudi ne v izobraževanje, v ljudi oziroma tim okoli sebe itd. Pridelali bodo dovolj, da se bodo bolj ali manj uspešno izogibali revščini. Postali bodo lepo gnetljiv material za politične opcije, ki jih z vsakim novim mandatom vse bolj zapušča znanje. Tiste, ki se utrjujejo na političnem trgu s fatamorganskimi obljubami od tega, kaj vse njihovim volivcem dolgujejo davkoplačevalci, kdo vse moti sliko našega nacionalnega sožitja (katerega?) pa vse do tega, da je treba sedanja največja obrata za proizvodnjo električne energije čim prej zapreti, saj da jih lahko nadomestimo z ekološko sprejemljivimi obnovljivimi viri.

Politika, ki meri svoj uspeh po glasovih na volitvah, bo seveda (v Sloveniji še naprej) zainteresirana za širitev dela volilnega telesa, ki potrebuje in pričakuje neke vrste državno intervencijo. Ustvarjala bo cele sektorje uživalcev javnih podpor - 'rent seekers'. Laviranje med dobrimi časi, ko se popušča kar vsevprek (in to na začetku političnega cikla ?!) in krizami, ki bodo globlje kot v primerljivih državah, bo okolje še naprej označevalo kot nestabilno. Negotovo okolje bo seveda zmanjševalo pripravljenost nadarjenih za tveganje in za večje podvige. Gledali bodo, da bodo s svojim podjemom izven države ali pa vsaj z eno nogo. Robin hoodovsko ravnanje vlade skupaj z ignoriranjem procesov konsolidacije panog, ki ga izkazujemo z domačijskim ščitenjem našega načina, vodi v neizkoriščenost domačega znanja. To priložnost za resno kariero se išče v tujini, domač trg dela pa je še naprej odprt za proizvodnje z nizko dodano vrednostjo, ki jo sem in tja le prekine žarek visoke tehnologije, za katero lastniki vidijo priložnost v naši geografsko-politični legi in seveda v izobraženih kadri.

In vrnimo se sedaj k barbi, ki je tujemu (seveda zarukanemu) turistu odlično zaprl usta. Njegovi otroci ne bodo našli dela na obali, čolna ne bo imel kdo popraviti, udinjali se bodo s priložnostnimi deli in bodo bolj ali manj ponavljali model svojega očeta. Če bo to prevladujoči način, bodo tudi sokrajani iskali priložnost drugje, naselje se bo praznilo in v najboljšem primeru ga bodo ponovno »oživili« vikendaši. Pa gremo še bliže k barbi. Kljub vsemu dobremu, ga bodo vendar začela izdajati kolena, kolki in še kaj. Ker se jih je preveč odločalo, kot se je on, zdravstveni sistem nima dovolj denarja, da bi ga pravočasno oskrbel in mu omogočil življenja vredno starost. Še s tisto malo penzije bo moral pomagati sinu, ki živi skupaj z njim v hiši, da bodo nekako zakrpali streho, ki že nekaj časa pušča in povzroča škodo vse do temeljev. Nekaj let se bo obrnilo in vse bo pripravljeno, da bo revščino zavoženega načina začel deliti z vnuki in tako naprej. Torej to zagotovo ni ena od možnosti – razen za pot v revščino in v odvisnost od države in od gospodarjev (iz tujine), ki jih ni obsedla priložnost, da »izstopijo«, kot je tipičen izraz za nekoga, ki ima vsega dovolj v kartezianski in meritorni družbi.

Torej, čakamo na prevlado spoznanja, da to, za kar se je odločil naš barba, enostavno ni možna pot. Ni. Ampak, kot je bilo pred časom slišati tudi na nekem posvetu pri predsedniku republike: »Ko bo ljudstvo pripravljeno, se bo našel učitelj«. Ne vem. Očitno je bila zadnja finančna in ekonomska kriza premalo.