Pot do odškodnine zaradi kršitev konkurenčnih pravil je po novem lažja

Vse to toliko bolj velja na področju konkurenčnega prava, kjer se prek različnih mehanizmov izpolnjuje cilj optimalnega varstva konkurence. Že pred tedni sem v prispevku Sankcije, če kršite pravila o varstvu konkurence pisal o posledicah, ki lahko doletijo kršitelje pravil o varstvu konkurence, posredno pa sem takrat torej opisal mehanizme uveljavljanja konkurenčnih pravil.

Vsi ti mehanizmi, vsak na svoj način, upoštevajo, da je primarni namen pravil o varstvu konkurence v širšem smislu, da se ugotovi kršitev, kaznuje kršitelj (tako imenovana kaznovalna funkcija), prepreči prihodnje kršitve (tako imenovana odvračilna funkcija) ter odškoduje oškodovanec (tako imenovana restitucijska funkcija). Če posamezni mehanizem ne deluje optimalno, kršitelje konkurenčnih pravil posledice doletijo le redko, do kršitev pravil o varstvu konkurence prihaja pogosteje, te pa so hujše in za družbo, delovanje trga in potrošnike bolj škodljive (namen konkurenčnega prava torej ni uresničen).

Če mehanizem ne deluje optimalno, kršitelje konkurenčnih pravil posledice doletijo le redko.

Po drugi strani pa se neoptimalna uporaba posameznega mehanizma lahko kaže tudi v čezmernem uveljavljanju konkurenčnih pravil (prek obsega, ki je potreben, da se ugotovijo kršitve, ki so družbeno škodljive), kar negativno vpliva na podjetniško in poslovno okolje ter pogosto vodijo v pretirano previdno postopanje pri pripravi poslovnih politik, vplivajo pa tudi na inovativnost in konkurenčnost subjekta oziroma celo gospodarstva kot celote. V teoriji in praksi konkurenčnega prava je zato velika skrb namenjena prav sorazmernosti med učinkovitostjo najrazličnejših mehanizmov varstva konkurence na eni strani (pa naj gre za mehanizme uveljavljanje odškodnine ter kazenske odgovornosti ali odgovornosti za prekršek), in spoštovanju samostojnosti in avtonomnosti gospodarskih subjektov na drugi strani. Noben zakonodajalec si torej ne bi smel želeti, da bi pravne norme, veljavni mehanizmi in pravni instituti, imele čezmerni odvračilni učinek. S tem v mislih, je po mojem prepričanju treba tudi kritično vrednotiti spremembe konkurenčne zakonodaje, ki smo jim in jim bomo priča v Evropski uniji in Sloveniji.

Na svoji aprilski seji je Državni zbor Republike Slovenije sprejel novelo zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, tako imenovani ZPOmK-1G. Čeprav novela, že ko je bila lani dana v javno razpravo, v splošni javnosti ni pritegnila prav posebne pozornosti, v strokovni javnosti ni ostala neopažena in velja za velik korak v smeri rahljanja pravil za uveljavljanje odškodninske odgovornosti kršiteljev konkurenčnega prava. Če je do sprejetja novele ZPOmK-1G veljalo, da največjo spodbudo zasebnim tožnikom za uveljavljanje odškodninske odgovornosti kršiteljev konkurenčnih pravil predstavlja določilo, da je pravdno sodišče vezano na predhodno odločbo agencije za varstvo konkurence (novela v 1. odstavku 62.g člena govori samo še o agenciji, pri čemer iz novele ni jasno, ali enake posledice veljajo tudi za odločbe evropske komisije), izdano v postopku ugotavljanja kršitve konkurenčnih pravil, novela prinaša tudi druge novosti, ki bodo tožnikom olajšale uveljavljanje odškodninske odgovornosti in ki bodo gotovo služile kot močna spodbuda za uveljavljanje tovrstnih zahtevkov.

Leon Vidic

Novela, ki v slovenski pravni red prenaša evropsko Direktivo 2014/104/EU o nekaterih pravilih, ki urejajo odškodninske tožbe za kršitve določb konkurenčnega prava držav članic in Evropske unije, tako določa možnost, da sodišče v enoten postopek združi pravdne postopke, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Ta možnost je izraz načela ekonomičnosti sojenja in naj bi predstavljala spodbudo zasebnim tožnikom, da se odločijo uveljavljati odškodninsko odgovornost kršiteljev. Možnost združitve pravd naj bi tožnike razbremenila večkratnega in ponavljajočega dokazovanja v postopkih proti različnim kršiteljem oziroma bi jim omogočila, da več tožnikov svoje moči združi v enem postopku proti domnevnemu kršitelju. Hkrati pa olajša tudi obrambo kršitelja, ki se tako enotno v enem postopku lahko brani pred vsemi zahtevki, ki izvirajo iz iste domnevne kršitve. Te določbe pa vseeno ne predstavljajo podlage za tako imenovane skupinske tožbe (ang. class actions), ki veljajo za posebno koristne v primerih, ko je bilo s kršitvijo oškodovanih več deset, sto ali tisoč potrošnikov in katerih posamezni zahtevek dosega skupaj nekaj evrov. Ta možnost bo potrošnikom (in ne tudi gospodarskih družbam, konkurentom) morda in v omejenem obsegu zagotovljena šele s sprejetjem zakona o kolektivnih tožbah, ki je med pripravo tega prispevka še v vladnem usklajevanju.

Nadalje novela bistveno spreminja tudi dokazna pravila, saj določa, da oškodovanec lahko zahteva razkritje dokazov oziroma podatkov od kršitelja, tretje osebe ali agencije za varstvo konkurence. Razširjena izročilna dolžnost bo omogočila, da bo tožnik lažje dobil zanj relevantne podatke in dokumente, ne da bi določno točno navajal, katere listine naj kršitelj ali tretja oseba izročita. Kako se bo ta pravica tožnika izvrševala v praksi, bosta pokazala čas in praksa sodišč, kljub temu pa gre na podlagi besedne razlage besedila zakona pričakovati, da bodo kršitelji primorani razkrivati tako posamezne listine in dokumente (torej že obstoječe) kot tudi (posebej za potrebe pravdnega postopka) pripraviti izračune in posebne zbirke podatkov. Kljub splošnosti novela predvideva tudi izjeme, in sicer so iz dolžnosti razkritja izvzeti interni delovni dokumenti in stališča agencije za varstvo konkurence, privilegirana komunikacija, izjave, ki jih je podal kršitelj v morebitnem postopku za odpustitev globe in vloga za poravnavo z agencijo, ki jo je kršitelj podal v upravnem postopku ugotavljanja kršitve. Namen teh izjem je preprečiti zlorabe upravnega postopka v škodo kršitelja, hkrati pa ohraniti spodbude kršiteljem, da prek programa za odpustitev globe (tako imenovani program prizanesljivosti) in postopka poravnavanja sodelujejo z agencijo za varstvo konkurence in tako pripomorejo k odkritju kršitve.

Novela prav tako podrobno ureja postopek ugotavljanja škode in posledičnega določanja odškodnine, pri čemer je namen tovrstnega podrobnega urejanja to, da se tožniku, kolikor je le mogoče, olajša dokazovanje višine škode, ki jo je kot oškodovanec utrpel, prav tako pa sodišče pooblašča, da pri izračunu odškodnine upošteva določene podatke in okoliščine, ki jih sodišče v sicer rednem pravdnem postopku ne bi moglo uporabiti (upoštevanje dobička kršitelja pri odločanju o odškodnini po prostem preudarku, možnost sodišča, da pri agenciji za varstvo konkurence zaprosi za mnenje o višini odškodnine, pravila o izračunavanju škode v primerih, ko je bil narejen prenos razlike v ceni v dobavni verigi ipd.). Prav tako novela podrobneje ureja solidarno odgovornost več kršiteljev, pri čemer na primer solidarno odgovornost bistveno omejuje, če je bila posameznemu kršitelju globa odpuščena, če je kateri od kršiteljev z oškodovancem sklenil poravnavo ali če kot solidarni dolžnik, kršitelj, nastopa malo ali srednje podjetje.

Obseg odškodninski zahtevkov bi se lahko povečal tudi zaradi spremenjenih določb o zastaranju, saj novela uvaja petletni subjektivni zastaralni rok ter desetletni objektivni zastaralni rok, hkrati pa določa, kar je veljalo sicer že pred novelo, da zastaranje odškodninske terjatve ne teče v času od dneva, ko agencija za varstvo konkurence ali evropska komisija izvede dejanje za namene preiskave ali postopka zaradi kršitve konkurenčnega prava, do dneva, ko preteče eno leto po pravnomočnosti odločbe o kršitvi ali drugačnem zaključku postopka.

Vsa zgoraj opisana materialna in procesna pravila bodo glede na svojo naravo gotovo pripomogla k lažjemu uveljavljanju odškodninskih zahtevkov zoper kršitelje konkurenčne zakonodaje. To bo brez dvoma vodilo v pogostejše uveljavljanje odškodninskih zahtevkov, kar pa bo posredno vplivalo tudi na ravnanje posameznih subjektov na trgu. Novela ZPOmK-1G tako ne vpliva le na položaj oškodovancev, ampak je mogoče pričakovati, da se je z novelo povečal tudi odvračilni učinek pretečih odškodninskih zahtevkov, ki so z novelo postale oškodovancem dostopnejše in kršiteljem nevarnejše.