Zakaj lažemo?
»Tell me lies, tell me sweet little lies (v prevodu: pripoveduj mi laži, pripoveduj mi sladke male laži)«, je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prepevala slavna britansko-ameriška rock skupina Fleetwood Mac.
Laži so del človekovega DNK. Ljudje lažemo, odkar pomnimo, a to zgodovinsko-sociološko gledano nikoli ni imelo podlage v človekovi zlobi ali preračunljivosti, temveč v nagonski želji po preživetju, v samoobrambi. Ljudje so lagali zato, ker so se bali za svoje življenje, za svojo družino, za svoje premoženje, za svoje pridobljene pravice.
Lagali so zato, da jih močnejša plemena oziroma vojske ne bi pobili, zato da se njihovim bližnjim ne bi zgodilo kaj hudega, zato da bi ohranili svoje domove, svojo svobodo.
Laži v tej obliki, kot jih poznamo danes in ki se jih včasih poslužujemo vsi, so svoja krila razprle kasneje. Postale so nekakšen oportunistični modus operandi (t. i. način delovanja). Včasih lažemo le zato, da ne bi nekoga prizadeli ali da ne bi poslabšali že tako neugodne situacije. Takšne laži se imenujejo bele laži in so v bistvu pozitivne. Včasih lažemo iz sebičnosti. Zlažemo se, da smo nekaj že naredili, čeprav nismo. Mož se ženi zlaže, da je plačal položnico za elektriko, čeprav je ni, da bi bil mir v hiši.
Nekatere laži imajo lahko neugodne daljnosežne moralne ali pravne posledice. Žena ali mož se lahko drug drugemu zlažeta, da sta si bila vedno zvesta, čeprav sta veselo skakala čez plot. Ko pride laž na dan, je lahko ta pogubna za družinsko srečo.
Kandidat ali kandidatka za določeno delovno mesto se lahko nadrejenemu zlaže, da ima določene delovne izkušnje, čeprav jih v resnici nima. Tovrstne laži se lahko rezultirajo celo v njegovi (njeni) odškodninski ali kazenski odgovornosti.
Politiki nam zelo pogosto lažejo. Pri njih pravzaprav sploh ne gre za vprašanje, ali nam lažejo ali ne (to je že kar nekakšna družbena norma), ampak predvsem za vprašanje, kako kvalitetno nam lažejo.
Zelo sem se zamislil, ko sem nedavno v časniku Delo prebral zanimivi izjavi strokovnjakov za retoriko in odnose z javnostmi dr. Ivana Žagarja in prof. Dejana Verčiča, ki verjameta v to, da v Sloveniji vsebine oziroma programi političnih strank ne igrajo tako rekoč nobene vloge. Bistveno bolj pomembna je oseba oziroma osebnost, novi obraz, ki ljudstvu deli bonbončke, oziroma jim pripoveduje sladke laži - kot o tem prepeva pevka Christine Mc Vie, pevka Fleetwood Maca.
A kako so lahko ljudje tako naivni, da raje verjamejo nesmislu in leporečju kot pa resni vsebini, realnim pričakovanjem, rezultatom?
Odgovor na to vprašanje bi najlažje povzel iz balkanskega reka: »sto ljudi, sto ćudi«.
Mnogi državljani denimo menijo, da na politiko tako ali tako ne morejo vplivati, zato se na volitvah raje odločijo za nekoga, ki je (vsaj) lep, mlad, ki zna dobro govoriti, ki je torej všečen, pa četudi jim prodaja prazno slamo.
Iščejo Hollywoodsko zvezdo. Iščejo nekoga, na katerem se jim bodo spočile oči, pri katerem se jim bodo prebudile najdrznejše sanje.
Seveda drži, da na politiko in na politike - razen na volilno nedeljo - ne moremo kaj prida vplivati. Lahko pa politika še kako vpliva na naše vsakodnevno življenje.
Od politike je odvisna številka, ki jo bomo dobili na položnici za elektriko, pa cena bencina, ki jo bomo plačevali na bencinskih servisih. Od politike je odvisno, ali bomo imeli v bodoče še vedno brezplačno zdravstvo in šolstvo. Od politike je odvisno, ali bomo lahko brez potrdil o izpolnjevanju pogojev PCT vstopali v trgovine, na pošte in v banke. Od politike je odvisno, koliko časa bomo morali čakati na pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo hiše. Od politike je odvisno, ali bodo naši otroci lahko zaživeli v cenovno sprejemljivem lastnem stanovanju. In še in še.
Nekateri državljani so enostavno plehki. Bolj malo razmišljajo z lastno glavo ali pa z njo sploh ne razmišljajo. Ne razumejo veščin političnega odločanja, ne razumejo demokracije, nimajo izoblikovane lastne lestvice vrednot, vseeno jim je, v kakšni družbi živijo, samo, da imajo službo in kaj za pod zob. V to skupino se uvrščajo predvsem tisti manj izobraženi in manj razgledani. Na volitve običajno sploh ne hodijo.
Vsebin, ki jih predstavljajo politiki, enostavno ne razumejo, saj te zanje predstavljajo prehud intelektualni napor. Raje poenostavljajo. Tisto, kar jih o politiki morda vseeno zanima, pa najraje preberejo na družbenih omrežjih. Čeprav ta slovijo kot stičišče številnih laži in polresnic, jih sprejmejo ravno zato, ker so te tako preproste, spektakularne, senzacionalistične in emocionalne.
Laž bo seveda ostala del našega DNK. Seveda se bomo tudi v prihodnje še kdaj zlagali. In tudi naposlušali se bomo novih laži.
Na nas pa je, da presodimo, ali nam bo več notranjega zadovoljstva prineslo življenje v kraljestvu laži ali pa neumorna želja po spoznavanju resnice, pa naj bo ta včasih še tako boleča.
Ali kot omenjajo številni učenjaki po svetu: »Veritas vos liberabit«.
(Šele) resnica vas bo osvobodila.
To si kaže zapomniti!
Več iz rubrike
Vse igrače in nobene radosti
Ne glede na koliko uspeha, denarja in materialnih dobrin uspe nekdo nabrati v življenju, vse to ga samo po sebi ne bo pripeljalo do zadovoljstva in miru.
Bi lahko v prihodnosti predvideli kazniva dejanja?
Umetna inteligenca bi lahko v prihodnosti predvidela 90 odstotkov kaznivih dejanj
