Pomemben prstni odtis, ki ga najstniki puščajo v virtualnem svetu

Ali bi zapis/fotografijo, pred objavo brez sramu, strahu in slabe vesti, pokazali svojim staršem in učiteljem? Če je odgovor ne, potem raje še enkrat premislite, kaj objavljate.
Fotografija: Ko govorimo o spletnem bontonu, se moramo vsi, brez izjem zavedati, da vse kar objavimo predstavlja nas in da je to naša osebna izkaznica v virtualnem svetu. FOTO: Getty Images / iStockphoto
Odpri galerijo
Ko govorimo o spletnem bontonu, se moramo vsi, brez izjem zavedati, da vse kar objavimo predstavlja nas in da je to naša osebna izkaznica v virtualnem svetu. FOTO: Getty Images / iStockphoto

Zadnjih nekaj mesecev smo bili primorani prilagoditi marsikatero prepričanje. Še do nedavnega so z izobraževanji za mlade po slovenskih šolah, opozarjali o pretirani in varni rabi spleta. Čez noč je realnost pokazala svoj drugi obraz. Potreba po uporabi komunikacijskih kanalov se je povečala in iz vseh strani smo prejemali nasvete, da mladim dovolimo »igračke«, od katerih smo jih pred tem, na vsak način skušali ločiti. Ustvarjanje vezi, pogovori, deljenje izkušenj in sledila je povečana aktivnost vseh, ne zgolj mlajše generacije, na vseh sodobnih komunikacijskih platformah. Tako je za marsikoga, predvsem pa za mlajše generacije, ki vse več časa preživijo v »virtualnem svetu«, to postala nova realnost.

Že nekaj časa smo priča izzivom novodobne družbe. Mlajše generacije se soočajo z dvojnim dokazovanjem. Poleg osebnega, poteka še ustvarjanje vtisa na spletu in tukaj smo priča številnim napačnim in trajnim spodrsljajem. Soočajo se namreč s pritiski in težijo k popačenim idealom. Primorani so graditi lastno samopodobo na socialnih omrežjih. Gre za neprekinjeno izpostavljenost in številni ne vedo, kakšno je primerno vedenje na spletu.


Paradoks analognih staršev, skrbnikov, učiteljev in profesorjev na eni strani ter digitalno mlajšo populacijo na drugi strani. Odrasli bodisi nimajo pravih kompetenc ali znanj, na drugi strani pa so mladi, ki sami ne vedo kakšno je primerno vedenje in se ne zavedajo, da vsaka objavljena stvar predstavlja njih. Ko enkrat nekaj objavijo, ostane to objavljeno za vselej, tudi če stisnejo gumb izbriši. Srečujejo se z izsiljevanji s strani vrstnikov, poniževanj in žalitev. Poučiti jih je potrebno o tem, kako naj reagirajo v tovrstnih situacijah, na koga se naj obrnejo. Pritiski so iz dneva v dan večji. To ni več prizor iz filma na televizijskem zaslonu, ampak povprečje vsakdana iz slovenskega okolja.  

Mnenja sovrstnikov v teh ranljivih letih, močno vplivajo na njihovo samopodobo in vedeti morajo kako naj se spopadajo z vsakodnevnimi izzivi v digitalni dobi. Vse kar naredimo in način, na katerega se odzovemo, okolici sporoča kdo smo. V kolikor znotraj družine, kot osnovne družbene celice,  posamezniki niso usposobljeni, da s temi znanji seznanijo svoje otroke, je prav, da drugi mlade čimprej seznanijo z osnovami bontona na spletu. Z vsem kar objavijo, puščajo virtualne prstne odtise, ki jih ni moč zbrisati. Tehnologija napreduje iz dneva v dan in treba se je prilagoditi tej hitrosti, da najmlajši nekoč ne bodo obžalovali svojih objav.


V sklopu aktivnosti, ki jih, kot zunanji izvajalci, pripravljamo in  izvajamo za učence in dijake slovenskih šol, je vse večji poudarek na opismenjevanju mlajše generacije iz področja spletnega bontona in kaj s svojim vedenjem na socialnih omrežjih sporočajo o sebi. Razumeti morajo, kakšen vtis ustvarjajo. Poučimo jih o tem, kako jih poznavanje pravil lepega vedenja pripelje do pozitivne samopodobe, nujnostjo vrednot kot so spoštovanje, empatija, vljudnost, prijaznost, odgovornost.
Z vsem kar objavljamo na spletu, puščamo virtualne prstne odtise, ki jih ni moč zbrisati. FOTO: Suzanne Plunkett / REUTERS
Z vsem kar objavljamo na spletu, puščamo virtualne prstne odtise, ki jih ni moč zbrisati. FOTO: Suzanne Plunkett / REUTERS

Ko govorimo o spletnem bontonu, se moramo vsi, brez izjem zavedati, da vse kar objavimo predstavlja nas in da je to naša osebna izkaznica v virtualnem svetu. Pa se vsi zavedajo tega? Žal ne.

Preden nas povabijo na razgovor za službo, nas najprej »pretipajo« na spletu in kako prezentiramo sebe javnosti, ravno z uporabo vseh omenjenih kanalov, šele nato preberejo našo prijavo in življenjepis. Premislimo, ali smo ponosni na vsako objavo in ali si z njo delamo uslugo. Mladi objavljajo za prihodnost, ne zgolj za ta trenutek. Nevtralni opazovalec, ki nas osebno še ne pozna, si bo mnenje o nas ustvaril, na podlagi tega, kar sporočamo o sebi s svojimi objavami, načinom pisanja, spoštljivostjo in podobno.
 
Nekaj ključnih informacij, ki bodo koristile vsem nam, ne zgolj mlajši generaciji:
  • Četudi se nam mudi, si vzemimo čas za izbiro besed. Slovnica šteje tudi na spletu. Kdo se vselej piše z K in ne G.
  • Šumniki so nam na voljo, na vseh pametnih telefonih, če si le vzamemo trenutek več časa. Ne bodimo leni in komunicirajmo s šumniki. Slovenski jezik je izjemno lep.
  • Strpnost in tolerantnost. Vprašajmo se, ali se moramo nujno odzvati na vsak stavek, ki ni skladen z našim razmišljanjem. Ljudje smo si različni in vsak ima pravico do svojega mnenja. Mejo, do katere smo se pripravljeni spustiti in javno obračunavati, za vsako ceno, si postavimo sami. Zelo preprosto je.
  • Poniževanje, norčevanje, žaljenje in spletno nasilje, ne prinaša nič dobrega. Zapisana beseda ima enako moč, kot izgovorjena. Bodimo previdni pri izbiri besed. Kmalu smo lahko tarča posmeha mi ali naši otroci.

Ne pozabimo na moč zgleda. Z vsebino, ki jo bomo objavljali mi, bomo dajali pozitivno luč generacijam za nami, kaj je primerno za objavo. Mlajši bodo najprej posnemali nas in šele v naslednji fazi skušali ugajati sovrstnikom. Mi postanimo vzor spoštljive in vljudne komunikacije na spletu. V naslednjem koraku pa bomo takšne komunikacije iz njihove strani, deležni tudi mi.
 

Več iz rubrike