Poljub smrti

»Klasične ekonomske logike ne vidim; oni vedo nekaj, česar mi ne. A ruske banke so dale ogromne količine denarja po neverjetno nizkih obrestnih merah.« Tako je Novici Mihajloviću dejal poznavalec trgovine v regiji Drago Munjiza in s tem v bistvu povedal, da so ruske banke prvemu možu Agrokorja s financiranjem Mercatorja dale, kot pravi naš kolumnist Jože P. Damijan, prvi »poljub smrti«.
Fotografija: Voranc Vogel
Odpri galerijo
Voranc Vogel

Poglejmo dejstva:

1. Že začetki prevzema Mercatorja so bili težki. Ivica Todorić ni dobil posojila v zahodnih bankah, zato se je obrnil na Ruse. Uslišali so ga. Morda je k temu pripomoglo tudi Todorićevo gostoljubje ob obisku ruskega političnega vrha. A pri tem moramo biti pošteni: Agrokor je prevezel Mercator v času, ko je ta zaradi krize, slabe pripravljenosti na ekspanzijo nizkocenovnih konkurentov, gradnje lastne trgovske mreže in podobnega dosegel rekordno zadolženost.

2. Prvi mož, ki je poslovno pot začel s predelavo in prodajo cvetnih semen, je zdaj do grla v dolgovih. Težkokategorni dolg ima do bank in svojih dobaviteljev.

3. Več kot 90 odstotkov dolga ima Agrokor do ruske Sberbanke in banke VTB, ki je prav tako v večinski državni lasti Ruske federacije. Pomembno je, da je bilo to posojilo zelo poceni, kar ljubiteljem teorij zarot zadiši po določenih interesih. A ne le njim, saj so že pred prevzemom naši ekonomisti ocenili, da Agrokor v resnici samo konsolidira trgovinsko dejavnost na območju nekdanje Jugoslavije za nekega večjega trgovca.

4. Rusom ne gre za zemljo ali hrano. Rusi imajo namreč zelo veliko svoje lastne dobre črne zemlje. Izjave predsednika Sberbanke kažejo, da je šlo za strateško odločitev širitve v regiji. Rusi hočejo dobiti vpliv v srednjeevropskem delu sveta in z Agrokorjevim imperijem so dobili ne samo gospodarski vpliv v regiji, ampak prek tega tudi političnega, saj so hrvaška, slovenska in srbska vlada lahko zelo zaskrbljene za zaposlene v Agrokorjevih hčerinskih družbah in dobaviteljskih podjetjih. Vsa veljajo za podjetja, ki so »too big to fail«, zato so vse vlade zelo kooperativne z ruskimi bankirji in diplomati.

Torej, kakršenkoli pravi obraz te zgodbe bomo videli v prihodnosti, nujno je, da se končno zavemo, da v 21. stoletju geostrateških apetitov ni treba več tešiti z orožjem, ampak je dovolj poceni kredit, ki dolžnika stisne za vrat; da je popolnoma vseeno, kdo je lastnik, le da podjetju, kot je Mercator, omogoči dober menedžment, korektno in pošteno delovanje, ter da naredimo vse, da preprečimo, da bi nekoč simpatično in lahkotno reklamo, »kaj se obiraste, v Mercatorju vse prec dobiste« (tudi slovenska semena dišečih rož), zamenjala vsaj negotova, če ne kruta realnost.     

Več iz rubrike