Politika se igra brezzvezne igrice z majhnimi ribami

Lahko rečemo, da vlada troši denar kakor vinjeni mornarji, ampak to ne bi bilo korektno do vinjenih mornarjev, ker oni trošijo svoj denar. Ronald Reagan
Fotografija: osebni arhiv
Odpri galerijo
osebni arhiv

Oblastnikom je uspel izvrstni spin, in sicer v smislu pranja možganov preprostemu ljudstvu, pri katerem so že tako ali tako močno zakoreninjeni egalitarno-zavistni vzorci razmišljanja, kot je bogaboječa lojalnost državi in želja po škodovanju tistim, ki so sposobnejši, uspešnejši, samostojnejši, marljivejši.

Mislim pribijanje na križ različnih malih prekrškarjev, denimo cvetličarjev, vulkanizerjev ali gostincev, ki sem ter tja kakšno storitev opravijo brez računa. Država je to izkoristila ter proti številnim obrtnikom oziroma podjetnikom sprožila zelo bojevito kampanjo, kot da gre za odločilno bitko z državnim (natančneje: javnofinančnim) sovražnikom številka ena. Osebno me ta zanos zelo čudi. Zdi se mi, da bodo ekonomski učinki te kampanje precej zanemarljivi (še posebno če jih primerjamo s tistimi, ki bi jih lahko bila država deležna, če bi vsaj malo uredila velike nepravilnosti v javni porabi). Poleg tega mi zdrava pamet govori, da se bo križarski pohod proti »kurjim tatovom« v deželi, ki kot narodnega junaka časti prekupčevalca Martina Krpana, klavrno končal. To je namreč nekaj podobnega, kot če bi se grška oblast odločila, da bo z rigorozno kampanjo iz pregovorno ležernih in svojeglavih Grkov naredila varčne, garaške in ubogljive vojake. To preprosto ne gre.

Posledica te državne politike so različne brezzvezne igrice z majhnimi ribami, denimo s pravno in finančno neveščimi obrtniki. Tako se k mehaniku odpravi inšpektor, ki ga začne gnjaviti s tem, zakaj v delavnici ni pravilno obesil napisa o davčnih blagajnah, in mu posledično izreče neproporcionalno visoko kazen, ki bo verjetno povzročila le to, da bo ta začel zamujati pri plačilu davka, ker ga zaradi kazni ne bo več mogel pravočasno plačati, morda pa bo postal celo nelikviden. Je tako početje smiselno? Ekonomsko učinkovito? Ali pa inšpektorji lovijo upokojence pred veleblagovnicami in jih sprašujejo, ali imajo v nakupovalnih vrečkah račune o kupljenem blagu, kar pomeni nedopusten poseg v posameznikovo zasebnost. In tako v slovenskih medijih vedno znova beremo o tej, z vidika državnih financ, pravzaprav banalni in nepomembni temi, ki jo žal le še napihujejo nekateri zavedeni ali pa do države servilen novinar, čeprav bi se morali odločno postaviti na stran malega človeka.

Po drugi strani država modro molči, ko gre za precej večje nepravilnosti, ki so nastale pod njenim okriljem. Gre za zelo velike, z vidika javnih financ resne zneske, a je nadzor nad njihovo porabo mehek, zarjavel in zelo zbirokratiziran, odgovornost tistih, ki jih upravljajo pa zelo abstraktna in nedorečena. To seveda ne čudi – zakaj bi si država postavljala omejitve, če z našim denarjem lahko posluje po domače? Kot bi dejal vedno lucidni ameriški igralec Emanuel Hirsch Cohen, znan tudi pod imenom John Randolph: »The most delicious of all privileges – spending other people's money.« (»Najslajši od vseh privilegijev – trošenje denarja drugih.«)

Dokazov za tako ležerno prakso porabe javnega denarja je več kot dovolj. Glavna organa, ki v Sloveniji bedita nad porabo državnega denarja sta Računsko sodišče RS in Urad Republike Slovenije za nadzor proračuna (proračunska inšpekcija). Za namene tega prispevka se bom osredotočil le na Računsko sodišče RS.

Pristojnosti Računskega sodišča RS se v grobem delijo na revizijsko in svetovalno. Če Računsko sodišče ugotovi nepravilnosti, lahko predlaga tudi uvedbo postopka o prekršku ali vloži kazensko ovadbo pri pristojnem javnem tožilcu. Vse lepo in prav, boste rekli. A pojdimo po vrsti. Računsko sodišče ima, denimo, pristojnost, da revidira poslovanje uporabnikov javnih sredstev. Na podlagi opravljene revizije poslovanja izda mnenje ali pa usmeritve za prihodnje poslovanje, ki je sicer za državni organ zavezujoče. Prav izdajanje mnenj in usmeritev za prihodnje poslovanje je najpogostejša praksa Računskega sodišča, pri čemer se postavlja več zanimivih vprašanj.

Kakršno je na primer to: zakaj so porabniki javnega denarja deležni tako veliko mnenj in usmeritev? Očitno zato, ker z javnim denarjem delajo površno, slabo, »po domače«. Če bi z njim znali ravnati, bi bila hiperprodukcija mnenj in usmeritev nepotrebna oziroma bi bila ta dejavnost potrebna v precej manjšem obsegu. Čudi predvsem to, da ti organi očitno nimajo zaposlenih ustreznih (»in house«) finančnih strokovnjakov, ki bi jim znali pravilno svetovati. Ker so deležni lepega kupčka davkoplačevalskega (našega) denarja, bi si jih seveda že lahko privoščili. Po drugi strani morajo zasebna podjetja precej bolj varčevati pri najemu različnih (pravnih, davčnih, računovodskih) svetovalcev, pa praksa kljub temu kaže, da imajo številna izmed njih bolje urejene svoje finance kot državni organi.

Pozoren je treba biti tudi na to, da je pristojnost Računskega sodišča v pretežnem delu omejena na mnenja in usmeritve, o konkretnih sankcijah (denimo denarnih) proti odgovornim osebam pa ni ne duha ne sluha. Kaj bi dal neki avtoličar za to, da bi mu inšpektor ob pregledu delavnice izrekel le svetovalno mnenje o ustreznosti njegove delavnice s požarnimi predpisi? Ali pa bi mu podal pisne usmeritve za to, kam naj obesi napis o davčnih blagajnah? Tega seveda ne bo deležen, bo pa po hitrem postopku deležen denarne globe.

Razumete, kaj hočem povedati?

Tudi, če govorimo o »predlagalnih« pristojnostih Računskega sodišča v primeru, da pri nadzoru poslovanja porabnika javnega denarja ugotovi, da je šlo za prekršek ali celo za kaznivo dejanje, je vprašanje, kakšne (uporabne!) rezultate si sploh lahko obetamo od tega. Postopki ugotavljanja krivde (še posebno pa kazenske odgovornosti v primeru storjenega kaznivega dejanja) so namreč zapleteni in dolgotrajni; tudi praksa kaže, da primerov takih prijav ni prav veliko. Poleg tega se moramo vprašati, ali se bo našemu denarju zaradi nekaj posameznih prekrškovnih ali pa kazenskih postopkov proti javnim uslužbencem, res godilo bolje. Pregovorno prepirljivi Slovenec se vedno izkaže, ko je treba komu drugemu naprtiti krivdo, precej bolj pa njegovo znanje šepa pri iskanju pozitivnih, konstruktivnih in uporabnih rešitev za skupno dobro.

Sam sem prepričan, da bi se morali problematike neracionalne porabe javnega denarja lotiti bistveno drugače.

Predvsem tako, da bi država poskrbela, da bi pri porabnikih javnih sredstev za finančne zadeve skrbeli osebno odgovorni posamezniki, ki bi bili vrhunski finančni strokovnjaki in bi jih morala država tudi plačati njihovi vrhunskosti primerno. V tistem trenutku, ko bi Računsko sodišče pravnomočno ugotovilo, da je porabnik javnih sredstev neracionalno trošil javni denar, bi se avtomatično vzpostavila civilna odgovornost pristojnega finančnika v tem organu, ki bi odgovarjal natančno do višine neracionalno porabljenih javnih sredstev. Pravnomočna odločba Računskega sodišča (»res iudicata«) pa bi pomenila izvršilni naslov za izvršbo proti njegovemu osebnemu premoženju, s katerim bi moral zaposleni finančnik zavarovati svojo odgovornost istočasno, ko bi z javno ustanovo podpisal pogodbo o zaposlitvi.

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo
Prispevek je osebno mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Več iz rubrike

Komentarji: