Pokemoni v naših glavah

Tik pred nami ZDA, Francija, Španija, Belgija in Nemčija, takoj za nami Portugalska, Češka, Estonija, Italija. Za nami vse vzhodnoevropske države, pred nami le tisto, čemur pravimo razviti zahodni svet. 

Indeks pokriva različna področja, od osnovnih pogojev za življenje, kot so domovanje, higienske razmere in varnost, pogoji za kakovost življenja, kot so izobraževanje, okolje, zdravje, do človekovih pravic in svoboščin. Podobno visoko nas uvršča tudi Human Development Index 2015, tam smo na 25. mestu, v skupini 49 držav, ki jih ta indeks razvršča med države z oznako »Very high human development«.

Visokih uvrstitev in presežnih nazivov smo v zadnjem času sicer vajeni iz turizma. Ni tedna, da se ne bi Slovenija ali njena prestolnica znašla na kateri od lestvic, ki mesta in države razvrščajo v najlepše, najvarnejše, najbolj priljubljene, to-leto-morate-nujno-sem destinacije. Sodeč po inflaciji takih razvrstitev čakamo le še na dan, ko bo Ljubljana dobila naslov za najvarnejšo mesto v kategoriji mest, ki ležijo ob reki, ki teče s pretokom, manjšim od 3 m3 na sekundo, in so najprimernejša za hojo v visokih petah poleti, še posebno ponoči, ne glede na spol.

In res, dežela je lepa. Gosto poraščena z gozdovi, tako gosto, da so bolj gozdna bitja, kar zadeva Evropo, doma le še na Finskem in Švedskem. Dežela z obiljem naravnih virov pitne vode, ki je našla pot v ustavo kot hudournik najde pot v kakšno nič hudega slutečo hišo – za siceršnjo dinamiko odločanja v državnem zboru nepričakovano hitro. Dežela, v kateri je večini dovolj, da slišijo prve takte džingla iz reklame Slovenija moja dežela in že se jim orosi oko in dlake pokonci postavijo. Dežela, v katero vsako let pride več turistov, ki o njej govorijo v superlativih, nekateri pa iz nje najraje niti ne bi odšli.

Tudi družba ne zaostaja. V tej družbi je visokošolsko izobraževanje popolnoma zastonj, čemur se Michael Moore še zdaj ne more načuditi, in je o tem posnel celo film. Okej, del filma. Družba, v kateri je tudi zdravstvo bolj ko ne brezplačno, čeprav je treba nanj včasih tudi počakati. Družba, v kateri je vsak drugi v najbogatejši zgornji petini prebivalcev po dohodku zaposlen v javnem sektorju (menda gre predvsem za zdravnike). Družba, v kateri protestirajo umetniki, ki že več kot deset let brezplačno živijo in ustvarjajo v zgradbi, ki ni njihova, in družba, v kateri protestirajo delavci v podjetju z nadpovprečnimi plačami.

Kakšna druga Švica torej, Slovenija je pr(a)va Utopija!

Potem pa vprašaš ljudi, ali so srečni in se vse podre. V naši nedavni raziskavi Ogledalo Slovenije je namreč kar dve tretjini vprašanih odgovorilo, da niso srečni »glede na dogajanja okoli vas«. Le ena tretjina jih na prihodnost gleda optimistično. In če smo že začeli z globalnimi indeksi – na lestvici indeksa sreče (World Happiness Report, 2016), se bomo zaman iskali okoli dvajsetega mesta, kjer so skoraj vse države, s katerimi se sicer družimo, ko je govor o družbenem napredku in razvoju. Nak, tudi malo niže nas še ni. Na tej lestvici je Slovenija šele na 63. mestu, v družbi Belorusije in severnega Cipra, ki sta pred nami, ter Peruja, Turkmenistana, Mauriciusa in Libije, takoj za nami.

Od kod ta diskrepanca? Kaj torej mi vidimo, česar drugi ne? Katere Pokemone preganja Slovenec v svoji glavi, da vidi svet drugačen, kot je v resnici?

Eno od možnih razlag je pred časom ponudil Miha Mazzini v svoji kolumni Naši junaki (31. 5. 2011). Takole pravi: »To bi zahtevalo svojo knjigo, a na kratko: reformacija je imela znotraj Cerkve svoje posledice. Eno do gibanj je nastalo na Nizozemskem in se je imenovalo janzenizem. Trdilo je, da je vse vnaprej določeno … nespremenljivo … ni svobodne volje … ves naš trud je zaman … preostane le nenehno trpljenje (jamr, jamr, jamr). Cerkev je leta 1713 janzenizem izobčila, a janzeniste je bilo treba nekam pregnati. Habsburškim vladarjem so se zazdela idealna zakotna področja Slovenije.«

Zgodovinski izvor pojasnjen, pika.

A kako to, da ta »jamrnizem« še kar vztraja v naših krajih? Naj se mi takoj posuši prst, ki ga bom zdaj usmeril, kamor ga je usmeriti najlažje, če se motim. V medije namreč. Natančneje, novinarsko poročanje. Kot vsak televizijski dnevnik se vse začne in konča pri vremenu. To, kar so bili nekoč običajni vroči poletni dnevi, je zdaj že vročinski val. Tisto, čemur smo nekoč rekli poletna nevihta, se reče neurje. Pred nekaj vikendi sva s sinom, vsem katastrofalnim vremenskim napovedim navkljub, odšla na morje. V sveti kraj slovenskega turizma – avtokamp. Ki je bil tisti vikend prazen. Vsaj, kar zadeva rojake. Ker so verjeli vremenskim napovedim. Kot velja za raziskave javnega mnenja, velja tudi za vremenske napovedi – ne smeš jim slepo verjeti, treba jih je znati razumeti.

In bil je res krasen vikend.

V življenju imam – med drugim – tudi to srečo, da delam z ljudmi. Tako vem, da ljudje v resnici niso niti nesrečni niti naivni. Poslušajoč udeležence fokusnih skupin, s katerimi smo se pred kratkim pogovarjali o medijih, si človek oddahne. Seveda gledajo resničnostne šove, berejo tračarske časopise in »fejsbukajo«. A hkrati so do teh vsebin tudi zelo kritični. Še posebno mladi. »Ima Nade«, smo rekli včasih, kar je imelo v naši družini še posebno težo, dokler je bila babica še živa. V raziskavi, ki smo jo izvedli letos spomladi, je kar 60 odstotkov vprašanih kot najbolj značilno lastnost novinarskega poročanja v Sloveniji navedlo »napihovanje«. Nič čudnega torej, da toliko ljudi poroča o nesreči – učijo se od najboljših. Zato blagohotni poziv, ki ga je oni dan tvitnil @kriminolog: »Javljajte se še s kraja sreče.«

Svet je lepši, kot se zdi. S Pokemoni na zaslonih ali brez.

Prispevek je osebno mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.