Pogodba za srečo

Vlaganje v razvoj naj bi bilo motivirano z idejo, da nam bodo nove tehnologije na klik in dotik omogočile kakovostnejše življenje. A žal sama vse težje ugriznem v to jabolko, saj ljudje delajo več in so bolj izčrpani ter s svojim življenjem manj zadovoljni.

Osemurni delovnik, ki sicer (pogosto le še v pogodbenih papirjih) velja od industrijske revolucije, je za mnoge le še nostalgija, saj jim službene obveznosti krojijo skoraj dan in noč. Ni čudno, da so mediji zato lani skoraj ponoreli s poročanjem o švedskem čudežu, novosti, ki se zdi kot utopija. Sanje. Fantazija idealistov. To je šesturni delovnik s plačilom za osemurnega. »Ljudje prihajajo v službo srečni. Niso več tako apatični in tudi izostanki zaradi bolezni so se zmanjšali,« je za Svet kapitala povedal švedski podjetnik, ki pa je priznal, da na večjo produktivnost vendarle še čaka.

Mislim si, da bo tudi to dočakal, a le s pravim know-howom organiziranja dela znotraj podjetja. Mehanizmi, kot so inovativni poslovni modeli z jasnimi normativi in standardi dela, so v (pre)številnih podjetjih nekakšna dolina smrti, kjer se izgubljata učinkovitost in produktivnost. Najaktualnejši nobelovec za ekonomijo Bengt Holström je v svet vrgel misel, da je treba najti predvsem način, da v kolektivu vsi delujejo za skupni cilj, čeprav jih motivirajo različni interesi. In če menedžment to doseže, je popolnoma vseeno, ali nekoga motivira krajši delovnik, višja plača ali še večji dobiček.