(Poenostavljena) prisilna poravnava

Postopek poenostavljene prisilne poravnave je bil uveden z novelo zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-E).
Fotografija: osebni arhiv
Odpri galerijo
osebni arhiv

Nato je bil dopolnjen še z novelo ZFPPIPP-F. Postopek poenostavljene prisilne poravnave odpira številne pravne dileme. V tem prispevku se osredotočamo zlasti na vidik vloge sodišča v postopku potrjevanja poenostavljene prisilne poravnave.

Nedavno je namreč višje sodišče v Ljubljani oblikovalo stališče v zvezi z interpretacijo dometa člena 221 g, ki se nanaša na potrditev poenostavljene prisilne poravnave. Menilo je, da je vloga sodišča prve stopnje po vložitvi zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave omejena zgolj na preizkus, ali so zahtevi priložene zakonsko določene listine, ali je bila zahteva vložena v predvidenem zakonskem roku, ali je dosežena večina, potrebna za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave, ter ali so predložene listine in predlagana prisilna poravnava v skladu z zakonom.

Zgoraj navedeno nakazuje, da se sodišče zavzema zgolj za tako imenovani formalen, nevsebinski preizkus zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave. Tovrstna skrajna interpretacija določil ZFPPIPP, ki nakazuje na odsotnost vsakršnega nadzora sodišča ali kateregakoli drugega oblastnega organa nad aktivnostmi dolžnika v postopku poenostavljene prisilne poravnave, pa lahko privede do zlorab poenostavljene prisilne poravnave za doseganje ciljev, ki z zakonom niso predvideni, še manj pa dopustni. Prav tako tovrstno pravno naziranje odpira pomembno pravo dilemo položaja upnika v tem postopku in njegovih ustavno zagotovljenih pravic do sovplivanja na sodni postopek.

Skladno s členom 221 b namreč poenostavljena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov, navedene v posodobljenem seznamu terjatev. To pomeni, da se učinek poenostavljene prisilne poravnave razteza tudi na terjatev upnika, ki je navedena v posodobljenem seznamu terjatev, pa čeprav se ta upnik ni nujno strinjal s samim postopkom poenostavljene prisilne poravnave in posledičnim prestrukturiranjem njegove terjatve.

Sodišče torej s potrditvijo poenostavljene sodne poravnave podeli kvaliteto pravnega učinka poenostavljene prisilne poravnave vsem terjatvam upnikov, ki so navedeni v posodobljenem seznamu terjatev. Tovrstna potrditev ter posledična zagotovitev učinkovanja na terjatev ne more biti zgolj formalna, saj sodišče s potrditvijo poenostavljene prisilne poravnave nedvomno poseže v pravice posameznega upnika do načina in višine poplačila njegove terjatve.

V postopku poenostavljene prisilne poravnave so interesi upnikov manj varovani.

Pri tem ni odveč dodati, da so v postopku poenostavljene prisilne poravnave interesi upnikov bistveno manj varovani, kot to velja za postopek redne prisilne poravnave, pa čeprav imata oba postopka enake učinke. Naj navedemo le nekaj okoliščin, ki potrjujejo to stališče. V postopku redne prisilne poravnave je upnikom zagotovljena možnost vložitve ugovora proti vodenju prisilne poravnave, prav tako se v postopek redne prisilne poravnave prijavljajo terjatve, oblikuje se upniški odbor, imenuje se upravitelj postopka prisilne poravnave. V rednem postopku prisilne poravnave se uporabljajo tudi določila ZFPPIPP glede obveznosti revidiranja poročil, na katerih temelji načrt prestrukturiranja dolžnika. V postopku poenostavljene prisilne poravnave pa upniku navedene zakonske zahteve in možnosti niso na voljo.

Glede na bistveno okrnjene pravice upnika v postopku poenostavljene prisilne poravnave je stališče o zgolj formalnem preizkusu zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave pravno nevzdržno. Če vlogo sodišča v postopku potrjevanja poenostavljene prisilne poravnave omejimo zgolj na formalen preizkus, se soočimo tudi z vprašanjem smiselnosti sodne intervencije v samem postopku poenostavljene prisilne poravnave. 

Maja Guštin, odvetnica, odvetniška družba Čeferin 
in partnerji, d. o. o.

Več iz rubrike