Po upokojitvi: Ali še kaj delaš?

Upokojitev po osnovni definiciji pomeni odhod iz delovnega razmerja, iz poklica, s trga dela oziroma konec delovno aktivnega obdobja. Tako kot se pripravljamo in se veselimo drugih prelomnic v življenju, od prvega šolskega dne, mature, začetka in zaključka študija, prve zaposlitve, poroke, družine, do vseh dosežkov v karieri, se je pomembno pripraviti tudi na upokojitev.
 
Ne bom govorila o materialnem in zdravstvenem vidiku ampak o tem, kako ravnati, da se povsem ne umaknemo iz javnega življenja temveč ostanemo dejavni in s tem pomembni člen družbe.
 
Danes se upokojujemo kasneje, kot smo se včasih. Tako zaradi spremenjene zakonodaje, ki zaradi demografskih gibanj s podaljševanjem delovne dobe in ostalih pogojev skuša zagotavljati vzdržnost pokojninskega sistema, kot zaradi spodbud, ki so jih deležni tisti, ki ostajajo v delovnem razmerju po izpolnitvi upokojitvenih pogojev.
 
Vse več je primerov, ko delodajalci prepoznavajo prednosti raznolikih timov, v katerih vidijo tudi starejše zaposlene z njihovim potencialom, znanjem, izkušnjami in zavzetostjo. V njih so pripravljeni še naprej vlagati in po potrebi prilagajati delovna mesta zaradi ohranitve znanja v organizaciji in prenosa le-tega na mlajše sodelavce. Imamo pa tudi primere, ko delodajalci ne znajo izkoristiti tega potenciala. In to še ni vse. Predvsem v obdobjih kriz večjih razsežnosti ali pa, ko se posamezne organizacije znajdejo v težavah, upokojevanje celo pospešujejo, saj je to eden od ukrepov racionalizacije poslovanja.
 
Če najprej pogledamo uradno statistiko o razlogih za upokojevanje (podatki za leto 2011, objavljeni v Beli knjigi o pokojninah), so bili ti naslednji: izpolnitev pogojev za starostno pokojnino, ponujena možnost predčasne upokojitve s spodbudami in bonusi, predčasna upokojitev (presežni delavci), osebni zdravstveni razlogi ali zdravstveni razlogi v družini, želja po preživljanju več časa z družino in preprosta želja po uživanju življenja.
 
Malce novejše ankete iz leta 2016 so pokazale, da se je 70 odstotkov anketirancev upokojilo po lastni želji, 21 odstotkov zaradi interesa delodajalca, 3 odstotke anketiranih je bilo pred upokojitvijo brezposelnih, 6 odstotkov pa se jih je upokojilo zaradi zdravja oziroma invalidnosti. Ne smemo pozabiti tudi na še vedno neurejeno področje dolgotrajne oskrbe predstavnikov ranljivih skupin, saj se prenekateri odločijo za upokojitev zaradi nege starejših članov družine, predvsem ženske.
 
V teh anketah je sicer kar 40 odstotkov tistih, ki so se upokojili menilo, da so se za ta korak odločili prezgodaj. To kaže na precejšen potencial kasnejšega odhoda s trga dela, če bi bili izpolnjeni nekateri pogoji. In kateri so ti pogoji?
 
Možnost postopnega odhoda s trga dela, fleksibilne oblike dela, želja oziroma ponudba za nadaljevanje dela s strani delodajalca, prilagajanje delovnega mesta potrebam in željam starejših zaposlenih in možnost dela po upokojitvi brez odvzema pokojnin. Ti razmisleki so pogostejši pri zaposlenih z višjo izobrazbo in predstavljajo pomemben izziv za učinkovito upravljanje starejših zaposlenih, tako snovalcem politik s tega področja, kot tudi delodajalcem.
 
 
Ne glede na prej navedeno, pa slej ko prej pride čas za upokojitev. Kdaj je pravi čas za ta korak, ko smo enkrat izpolnili pogoje in za tako odločitev ni neposrednih zunanjih »spodbud« oziroma razlogov?

• Ko se počutimo preveč udobno, smo zadovoljni z dnevno rutino na delovnem mestu, ne iščemo več novih izzivov in čutimo, da pravzaprav nazadujemo;
• ko se nadrejeni do nas sicer vedejo spoštljivo, ne zaupajo oziroma ne ponudijo pa nam več novih projektov in izzivov;
• ko nas ne vključujejo več v različne izobraževalne programe, programe usposabljanj, udeleževanja različnih konferenc, seminarjev in delavnic;
• ko napredujejo vsi okrog nas, samo mi se ne premaknemo nikamor več;
• ko se počutimo izgorele;
• ko nam to svetuje naš notranji glas. 

Ti znaki se pojavljajo postopno zaradi česar imamo čas, da se na sprejem odločitve ustrezno in pravočasno pripravimo tako, da:

• razmišljamo o tem s čim se bomo ukvarjali po upokojitvi;
• negujemo, širimo in krepimo našo socialno mrežo;
• razmišljamo o tem, v katerih stanovskih in podobnih združenjih bi veljalo ohraniti članstvo in kam se morda še včlaniti;
• osvežujemo spomin na naše hobije in speče talente.

Obdobje od odločitve do dejanskega odhoda lahko spremljajo zelo različni občutki. Od prijetnega vznemirjenja in pričakovanj, kaj vse bomo lahko počeli, ko bomo osvobojeni vsakodnevnih skrbi in odgovornosti povezanih z delom, do razmišljanja o tem, ali smo se odločili prav. To zadnje se običajno pojavi, ko je čas odhoda vse bliže.
 
V kolikor smo ves čas pazili na to, da smo ostali v vsaj korektnih odnosih s sodelavci na vseh nivojih, bili timski igralec ter strokovno, zavzeto, učinkovito in odgovorno opravljali svoje delo, morda celo dobimo ponudbo, da po upokojitvi pod določenimi pogoji še naprej delamo za organizacijo (sodelujemo pri konkretnih projektih, uvajamo mlajše sodelavce ali svoje naslednike ipd.). S tem lahko ublažimo šok prehoda iz hiperaktivnega urnika v mirnejši ritem. Vendar, če to ni nujno potrebno iz materialnih razlogov, se ne zavežimo za daljše obdobje. Kajti s tem samo ostajamo v isti zgodbi in odložimo neizbežno soočenje z novim načinom življenja. Kar pa je še pomembneje, morda zaradi tega spregledamo ali zamudimo kakšne nove priložnosti.
 
Zagotovo nas bodo tudi sodelavci povabili, da se še večkrat oglasimo na kavi ipd. Ob tem bomo hitro ugotovili, da jih s svojim prihodom, tudi če je vnaprej dogovorjen, motimo pri njihovem delu. Morda ne bomo razumeli njihovega hitenja. Zaradi naše prejšnje zagnanosti nas tak obisk lahko potegne v njihove zgodbe ali probleme, iz katerih smo ravno dobro odšli. To pa ne pomeni, da ne ostajamo z njimi v stiku na druge načine.
 
 
Po vsaki spremembi v življenju si je dobro vzeti čas za premor, za razmislek in enako velja tudi po odhodu v pokoj. Običajno takrat postorimo vse tisto, za kar prej nismo imeli časa. Od ureditve doma in raznih administrativnih zadev, do srečanja s prijatelji, znanci in sorodniki.
 
Vmes naj ne manjkajo potovanja, branje knjig, razne športne aktivnosti ipd. Vendar, vse to postorimo v relativno kratkem obdobju in kmalu nastopi čas, ko si je potrebno na novo osmisliti in organizirati dan. Tudi sicer, če se odločimo ostati aktivni, ta predah ne sme biti predolg, nikakor ne daljši od 6 mesecev do 1 leta. Podobno kot če bi se odločili za sabbatical, to je daljšo prekinitev dela ali kariere zaradi počitka, potovanj, študija, dela na posebnih projektih ipd.
 
Okolje in vse v njem se namreč vsakodnevno spreminja in zelo hitro lahko »pademo ven«, vezi v naši mreži se pričnejo rahljati in vključitev nazaj je vedno težja.
 
Medtem je vaša bližnja in malo širša okolica že zaznala, da se je vaš status spremenil. Reakcije na to bodo zelo različne in tudi nanje se je dobro malce pripraviti, kot npr.:

• če nameravate biti čimbolj družbeno in sicer aktivni, prijazno in pravočasno naznanite, da ne boste tipična babica ali dedek, če so vas vaši potomci že osrečili z vnuki in vnukinjami. Seveda boste vskočili, če in ko bo to potrebno in še raje takrat, ko si boste to želeli, nikakor pa to ne bo vaša »full time job«;
  
  
  

  FOTO: Shutterstock 
• vsaj v začetnem obdobju boste zelo pogosto slišali vprašanja »Ali še kaj delaš? Ali boš še kaj delal-a? Kaj pa sedaj delaš?« In ste malo presenečeni, saj ste vendar delali 40+let, zakaj bi morali delati še naprej? Vendar vprašanje ni nujno zlonamerno ali posledica zavisti s strani tistih, ki še vedno hodijo v službo, v kateri praviloma niso zadovoljni. Niti ni nujno da gre za nekoliko vzvišen pogled tistih, ki so še vedno aktivni, vplivni, nosijo odgovornost itd. na vas, ki ste se, po njihovem mnenju, prezgodaj obrnili k lagodnemu življenju brez obveznosti. Gre bolj za nerodnost, saj ne poznajo niti okoliščin vaše odločitve niti vaših načrtov za prihodnost. V kolikor pa razmišljate pozitivno in dobronamerno, boste v tem videli njihovo skrb za vas, da ne bi utonili v brezdelni in brezvoljni vsakdan. Kar dokazujejo primeri, ko vam nekateri ponudijo pomoč pri iskanju novih priložnosti ali vam jih celo konkretno ponudijo;
   
• nikar se ne sramujte svojega novega položaja in ga ne oznanjajte z nelagodnostjo. Pošteno ste oddelali svoje in si zaslužili obdobje, v katerem lahko delate to, kar si želite. To, kar vas resnično veseli. In da ste lahko to, kar v resnici ste (kar v profesionalnem življenju ni bilo vedno mogoče).

 
Čas je torej za aktivacijo načrta, ki ste si ga, vsaj v grobem, začrtali med pripravami na odhod v pokoj:

• če ste že prej razmišljali o samostojnem poslu ali celo postavili njegove zametke, je sedaj čas, da ga zaženete. Preverite, če je poslovni model še aktualen, ga po potrebi spremenite, dopolnite in pojdite v akcijo. Aktivirajte vse svoje povezave za pomoč pri iskanju novih in udejanju obstoječih idej. Bodite tudi sami radodarni do drugih z deljenjem svojih znanj, kontaktov, povezovanjem ljudi. Saj veste: »Alone we can do so little, togeher we can do so much«. – Helen Keller.
   
• Če ste se odločili, da boste obdobje na novo pridobljenega statusa izkoristili za nadgrajevanje znanj, se vpišite v različne tečaje, delavnice, izobraževalne programe. Pri tem se lahko držite področij, na katerih ste delovali do sedaj. S tem svoje znanje osvežujete in nadgrajujete. Lahko pa se podate na popolnoma nova področja, ki so vas morda že od nekdaj zanimala, pa za to ni bilo ne časa, ne volje, ne sredstev. Pri izbiri programov ne bodite ozki in ne pomislite najprej ali samo, ob vsem dolžnem spoštovanju do teh ustanov, na univerze za tretje življenjsko obdobje. Vpišite se v programe, ki so namenjeni vsem generacijam, saj se boste ob tem naučili še marsikaj drugega, pa tudi mlajše generacije od vas. Morda boste po letih res najstarejši ali vsaj med najstarejšimi, po vsem ostalem pa boste taki samo, če boste sami to želeli in tako delovali. In zares se učite. Ne vpisujte se nekam samo zato, da mine čas. Torej, »retire from your job, but never retire your mind« – Unknown.
  
  
  

  FOTO: Shutterstock 
• Postanite bolj aktivni v stanovskih in ostalih združenjih, če do sedaj niste imeli časa ali pa niste bili prepričani, da lahko kaj doprinesete. Verjemite, da so povsod veseli tovrstnih pobud in vam bodo radi ponudili priložnost. Vedno in povsod primanjkuje tistih, ki so se, glede na obseg obveznosti, ki jih kot posamezniki imamo, pripravljeni bolj angažirati. In pri tem ne mislimo samo na administrativne in organizacijske zadeve.
   
• Bodite pripravljeni svojo mrežo odpreti vsem, ki želijo vanjo vstopiti. Tudi sami se ne gibajte samo v krogu dosedanjih stikov, temveč aktivno iščite nove. Pri tem ne pozabite na osnovna pravila mreženja oziroma na najpomembnejšo besedo, ki opredeljuje uspešno mreženje. In katera je to? Generosity - radodarnost, ki pomeni, da nas pri mreženju vodi to, kaj lahko mi storimo za druge in ne to, kako jih lahko izkoristimo. Povsem normalno je, da se bo vaša mreža čez čas spremenila, saj se spreminjajo tudi vaši interesi. Ostalo pa bo njeno jedro kot nekakšna baza, v kateri boste vedno našli sogovornike za reševanje vaših izzivov.
   
• Svojega novega statusa niti ne izpostavljajte, niti ne skrivajte. Morda se občasno znajdete v zadregi na srečanjih in drugih dogodkih, posebej če ste vprašani, kaj delate - le kam se je izgubilo vprašanje »s čim se ukvarjate« ali še bolje »kaj zanimivega ustvarjate. Enostavno odgovorite v čem ste dobri, saj vam znanja in izkušenj z odhodom v pokoj ni nihče vzel ali izbrisal, mar ne? Povejte s čim se ukvarjate in kakšne načrte imate. Tudi ni nič hudega, če nimate vizitke. Ta namreč ne pove ničesar o tem kdo in kaj ste. O tem govorijo vaše besede in dejanja, še posebej, če so usklajena torej, če ste zgled WALK THE TALK. Pri tem vam gre malce na roko tudi današnje obdobje, ko zaradi digitalnih omrežij in še aktualnejšega omejevanja stikov, izmenjave vizitk praktično ni več.
   
• Premišljeno začnite graditi svojo novo blagovno znamko na vašim željam in ambicijam ustreznih družbenih omrežjih, kjer bodite aktivni in vidni.
   
• Ves čas se zavedajte, da ste v obdobju, ko lahko delate kolikor hočete, kar hočete in s komer hočete. Če vam seveda ni potrebno popravljati vašega materialnega položaja. Izkoristite to obdobje posebne svobode, ki je lahko prav zaradi tega izjemno ustvarjalno. Na svoj način vračajte družbi kar vam je dala oziroma vam omogočila. Postanite mentor, usposobite se za coacha, morda postanete poslovni angel. Možnosti je zares veliko.
   
• Pri iskanju novih priložnosti se ne omejujte samo na področja, na katerih ste do sedaj delovali. Dovolite si poizkusiti tudi kaj novega ali pa na plan prikličite pozabljene talente in jih sedaj končno uresničite. KAJTI »You are never too old to set another goal or to dream a new dream« – C.S.Lewis. In ne bojte se možne zavrnitve. Pri vseh svojih izkušnjah sedaj že veste, da se je smiselno prodajati tistim, ki cenijo to, kar ponujate.

Vedno znova ugotavljamo, da je glavnina odgovornosti za izpolnjujoče življenje v vseh starostnih obdobjih na nas samih. In priprave, vprašanja, morebitni dvomi pred odhodom v pokoj niso bistveno drugačni od tistih, ko menjavamo službo ali spreminjamo karierno smer.
 
Veliko pa lahko stori tudi okolica, predvsem vi, delodajalci. Kako?

• Ne odrecite se prehitro svojim zavzetim, starejšim zaposlenim, svojim skritim asom v rokavu. Morda so res priseljenci na področju novih tehnologij, vendar so polni znanja, izkušenj, modrosti ter občutka za pripadnost in odgovornost.
  

  FOTO: Shutterstock 
  
   
• Spodbujajte jih k vseživljenjskemu učenju in jim to tudi omogočite. Prilagajajte delo in delovna mesta, če je to potrebno, da jih zadržite v organizacijah. Ne glede na razvoj tehnologije bodo bistvo jutrišnjega dne še vedno posamezniki, zato je zelo pomembno prevzemanje odgovornosti za izobraževanje, nadgradnjo in prekvalifikacije s strani organizacij.
   
• Uvajajte različne oblike mentorstva, v katere se lahko uspešno vključijo starejši zaposleni, vključno z obratnim mentorstvom.
   
• Tako kot iščete mlade talente, iščite talente tudi med starejšo populacijo

Dobrodošle so tudi iniciative civilne družbe, zavzetih posameznikov, ki ustanavljajo zavode in različne platforme za spodbujanje in ohranjanje aktivnosti med starejšo populacijo, za iskanje in ustvarjanje njim ustreznih priložnosti, za povezovanje delodajalcev in upokojencev. Vse to nam bo pomagalo, da bodo starejši čim dlje aktivni in zadovoljni člani družbe in ne njeno breme. S tem pa se bodo krepile tudi vezi in večalo razumevanje med generacijami.