Petra Kovič: (Ob)račun

Pri poigravanju s teorijami zarot je včasih res najbolje vzeti v roke teniški lopar in namesto z drugače mislečimi obračunati z rumeno žogico
Fotografija: V žogico butnemo vse, kar nas teži, in spomin na prijeten občutek olajšanja nas vodi spet v novo in novo in novo uro te stoletne igre z loparji. FOTO: Jure Eržen
Odpri galerijo
V žogico butnemo vse, kar nas teži, in spomin na prijeten občutek olajšanja nas vodi spet v novo in novo in novo uro te stoletne igre z loparji. FOTO: Jure Eržen

Tistega majskega dne smo skoraj po čudežu dobile prosto uro tenisa na enem od ljubljanskih teniških igrišč. Vsa igrišča so bila zasedena. Sprva me je to čudilo, a med igro, ko me je oblil prvi pot, ko se je telo toliko ogrelo, da je postalo prožno, in ko mi je dal prvi val serotonina občutek neverjetne moči in je moj boj z rumeno žogico postal skoraj neusmiljen, me je prešinilo. V resnici (se) ne igramo, ampak obračunavamo.

Sproščamo napetost, notranji gnev, tesnobo, strah; pravzaprav vse, kar se nam je nabralo v zadnjih tednih negotovosti. Borimo se in se ne damo. Namreč, v eni od knjig o povezavi med poslom in športom, o čemer pišemo tudi v tej izdaji Sveta kapitala, je neki psiholog razložil, zakaj je prav ta šport ne le dobra lekcija za neomahljive poslovneže, ampak tudi odsev stanja duha v družbi, češ več ko je napetosti, nerazčiščenih stvari v družbi, več je igranja tenisa, pri čemer vse »pokasira« rumena žogica. Ta s svojo hitrostjo, vrtenjem in živo barvo naše možgane iritira, draži, da med partijo hitro postane naša prva nasprotnica, naš strelovod, naša spovednica, najboljše orodje za katarzo.

V žogico butnemo vse, kar nas teži, in spomin na prijeten občutek olajšanja nas vodi spet v novo in novo in novo uro te stoletne igre z loparji. Torej, sploh ne preseneča priljubljenost tenisa v teh časih ... A pri tem je ključno vprašanje, s kom ali s čim v času po karanteni, varnostnih ukrepih, grozljivih prizorih, temačni retoriki in neugodni gospodarski napovedi najbolj obračunavamo? Komu bomo izstavili račun?

V majskem Svetu kapitala odgovarjamo na to vprašanje, čeravno v skoraj polovici edicije namenjamo prostor ljubezni. Vse se ne nazadnje vrti okoli ljubezni, ki se v vseh obdobjih človeškega obstoja izkazuje kot edino univerzalno vodilo, pot in cilj obenem. Warren Buffet – ki je na dan, ko Svet kapitala oddajamo v tiskarno, vprašanje, ali naj Fed poseže po še pred kratkim nepredstavljivem ukrepu, negativni obrestni meri, označil za »najpomembnejše vprašanje v zgodovini ekonomije« – je ravno ljubezen poudaril kot največjo vrednoto. Zanimivo, mar ne?

V članku Uspešni in zaljubljeni – v posel je Milka Bizovičar zapisala, da je Buffet na vprašanje študentov o tem, kaj je največji uspeh, odgovoril, da »se uspeh meri v številu tistih, ki vas imajo radi, pri čemer se je treba zavedati, da če o nekom na starost nihče nima dobrega mnenja, ni pomembno, kako poln je njegov bančni račun – njegovo življenje je popoln polom«. Ne bi se mogla bolj strinjati s to mislijo, kakor se strinjam tudi z Zorano Baković, ki pravi, da je zgodba o 5G v resnici zgodba o pripravljenosti na prihodnost.

Namreč, zgodba 5G je tema, ki buri duhove po vsem svetu in sproža skrivnostne teorije zarot, iz katerih sevajo tudi mnogi paradoksi. Eden takšnih je prav gotovo strah pred razgaljenostjo. Tj. pred nečim, kar nam že dolgo ni več sveto, saj vsak svoj korak sami razkazujemo svetu na družbenih omrežjih, si lajšamo denarnico s plačilnimi karticami, ki za nami puščajo neizbrisljivo sled, in podobno. Prav nič naklonjena pa nisem niti konservativnim idejam, kakršne so se porajale na Kitajskem pred več kot sto leti. Čeravno se mi zdi redna tehnološka detoksikacija nujna za zdravje sodobnega človeka, se ne morem zliti z idejami, ki so na las podobne idejam mandarinov izpred sto let. V parni lokomotivi so videli pošast, zaradi katere bodo kokoši prenehale nesti jajca, in v tedanjem cesarstvu širili strah, da bo železna cesta kitajsko cesarstvo pokorila pred zahodnim svetom. Zveni znano?!

Pri poigravanju s teorijami zarot je včasih res najbolje vzeti v roke teniški lopar in namesto z drugače mislečimi obračunati z rumeno žogico. Prepričana sem, da smo (vsi!) šele takrat zares pripravljeni na konstruktiven dialog in analizo pro et contra argumentov, pa naj bo ob vprašanju 5G ali česa drugega, saj so »cesarstva prihodnosti v resnici cesarstva našega uma«, je dejal Winston Churchill. Prijetno branje!

Več iz rubrike

Komentarji: