Petra Kovič: Grešni kozli in kozli

V nekem javnem govoru je dejal, da »preveč radi vidimo tehnološke instrumente kot grešnega kozla za grehe tistih, ki jih uporabljajo«. Prav je imel. Izdelki sami po sebi res niso dobri ali slabi. Njihovo vrednost določa način, s katerim jih uporabljamo. Njegove misli z začetka 20. stoletja zlahka prenesemo v sodobne reprodukcijske tehnologije, s katerimi si nekateri jemljejo pravico, da se igrajo male bogove. Pija Kapitanovič zapiše, da je umetna oploditev za ženske lahko privilegij ali žalitev. Lahko pa je tudi kršenje osnovnih človekovih pravic. Ženskih. Moških. Pravice do življenja.

Kam drvi ta svet?

Če drži, da velike korporacije svojim zaposlenim sodelavkam, ki so ključne za doseganje njihovih strateških ciljev, plačujejo za zamrznitev jajčec z namenom, da bi preložile načrtovanje družine na poznejše obdobje, komaj zajamem sapo. »Kam drvi ta svet?« je še najmilejša oblika, ki označuje prezir in tudi strah do početja največjih in najmočnejših. Vajeti življenja (spočetja, rojstva in podobno) so v svoje roke prijele korporacije in marketing. Klinike za reprodukcijo in korporacije, kot sta Facebook in Apple, so našle skupno tržno nišo, kjer si vsaka zase jemlje svoj delež v zmagoviti formuli »win-win«. Socialna zamrznitev jajčec služi obojim. Prinaša dobičke. In ne upor. Le zakaj? Odgovor se lahko skriva v človekovi nravi. Človek je edino živo bitje, ki tvega, ne da bi ga k tveganju gnala ali prisilila nujnost preživetja. To je lepo razvidno iz dokumentarnega filma Magnetna privlačnost gora režiserja Steva Wakeforda. Ta poskuša odgovoriti, ali je res vredno tvegati, v okoliščinah, kot je gorovje nad Chamonixjem, kjer je meja med življenjem in smrtjo zelo tanka. Za vsakogar. Vsak trenutek. In, ja, odgovor je pričakovan. Gore so droga. Gore so preizkušnja in dokaz človeškega premagovanja meja. Prav tako denar. Z njim lahko osvojimo svet. In ujamemo sanje. Le zakaj potemtakem ne bi tvegale tudi ženske? Dobrohotne korporacije jim zagotavljajo vse. Dobro plačo in možnost, da bodo nekoč ulovile svoje sanje.

Ali jih bodo res, v resnici nikogar ne zanima, kajti ko se bodo njihove danes dragocene ženske začele spopadati s tem vprašanjem, bodo korporacije že na poti novega financiranja novih zamrznitev jajčec novih perspektivnih ženskih kadrov … In tako naprej in tako naprej ... Do resnega vprašanja, kdo bo sploh še delal? Tega odgovora korporacij in klinik v scenariju prihodnosti še ni zaznati …