Petra Kovič: Dno potrebujemo. Če ni dna, ni odriva
Oprostite. Res mi je žal. Obžalujem. A bilo bi izumetničeno, fejk, zaslepljeno, nerealno, nespametno in celo neumno, če bi povsem zamolčali tisto, kar je povsod okoli nas. In v nas. Strah.
Odpri galerijo
Naša življenja prežema strah. V poslu, v politiki, v oglaševanju, v medijih, v odnosih. Retorika lokalne in globalne politike in skoraj večine medijev ter sporočil na družbenih omrežjih vzbuja srh. Niti ni več treba brati med vrsticami, da zaznaš svarilo, grožnjo, obtožbo ...
Verjamem, da takšno stanje najbolj diktira strah. V negotovi situaciji, v kateri se je zaradi pandemije in krize znašel svet, se je tako razrasel, da je postal gonilna sila vsega in vsakogar. Zato je mene še vedno najbolj strah strahu.
Strahovi ljudi so raznoliki. Recimo največji med njimi je strah pred prihodnostjo, sledijo mu strah pred boleznimi, pred tem, da bi se razlikovali od drugih ljudi; strah pred odvisnostjo od drugega in nezmožnostjo samostojnega odločanja, pred izgubo nekoga ali nečesa, strah pred različnimi fizičnimi in psihičnimi nevarnostmi in konflikti, strah, da nismo del neke skupnosti, strah pred ekološkimi katastrofami, neuspehom, šefom ..., vse do strahu, da bi kaj zamudili (»fear of missing out«).
Kot piše kolega Milan Ilić z Dunaja, splošno prestrašenost grdo izrablja (zlorablja) ne le politika, ampak tudi oglaševalci, prodajalci. To se vidi. Se prebere, saj je delež oglaševalskih strategij, ki temeljijo na strahu in jezi, tj. na negativnih občutkih, opazno večji.
Škoda, kajti strah ljudem ne dopušča več ne pogleda v oči, ne dialoga. V svoji zakotni luknji kuje najbolj zlovešče načrte in iz človeka privleče vse najslabše. Svet postaja zato vse bolj hrom.
Vendar ni treba, da je tako. Strah lahko tudi poživlja, oživlja.
Ni nujno, da živimo v Nemčiji, ki z zakonom prepoveduje zlorabo strahu pri tržnih komunikacijah, ali v državah, kjer korajžne punce (in ponekod fantje) svoje ljudstvo z govorniškega političnega odra bodrijo in opogumljajo. Na potezi smo sami. Sami moramo v strahu najti moč, v najhujših situacijah obvladati svoj um in se razumno odzivati na nevarnosti, ki nas obkrožajo. S tem se nam ne bodo odprle le, kakor je zapisal naš kolumnist, neslutene možnosti za izjemno napredovanje, temveč tudi neslutene možnosti, da se bomo postavili zase!
Spoštovani bralci Sveta kapitala, prijetno branje vam želimo in mnogo veselja, moči in poguma, če stopite na dno (pri čemer močno stiskamo pesti, da od zdaj naprej le še dno bazena ali morja)!
Verjamem, da takšno stanje najbolj diktira strah. V negotovi situaciji, v kateri se je zaradi pandemije in krize znašel svet, se je tako razrasel, da je postal gonilna sila vsega in vsakogar. Zato je mene še vedno najbolj strah strahu.
Strahovi ljudi so raznoliki. Recimo največji med njimi je strah pred prihodnostjo, sledijo mu strah pred boleznimi, pred tem, da bi se razlikovali od drugih ljudi; strah pred odvisnostjo od drugega in nezmožnostjo samostojnega odločanja, pred izgubo nekoga ali nečesa, strah pred različnimi fizičnimi in psihičnimi nevarnostmi in konflikti, strah, da nismo del neke skupnosti, strah pred ekološkimi katastrofami, neuspehom, šefom ..., vse do strahu, da bi kaj zamudili (»fear of missing out«).
Kot piše kolega Milan Ilić z Dunaja, splošno prestrašenost grdo izrablja (zlorablja) ne le politika, ampak tudi oglaševalci, prodajalci. To se vidi. Se prebere, saj je delež oglaševalskih strategij, ki temeljijo na strahu in jezi, tj. na negativnih občutkih, opazno večji.
Škoda, kajti strah ljudem ne dopušča več ne pogleda v oči, ne dialoga. V svoji zakotni luknji kuje najbolj zlovešče načrte in iz človeka privleče vse najslabše. Svet postaja zato vse bolj hrom.
Vendar ni treba, da je tako. Strah lahko tudi poživlja, oživlja.
Ni nujno, da živimo v Nemčiji, ki z zakonom prepoveduje zlorabo strahu pri tržnih komunikacijah, ali v državah, kjer korajžne punce (in ponekod fantje) svoje ljudstvo z govorniškega političnega odra bodrijo in opogumljajo. Na potezi smo sami. Sami moramo v strahu najti moč, v najhujših situacijah obvladati svoj um in se razumno odzivati na nevarnosti, ki nas obkrožajo. S tem se nam ne bodo odprle le, kakor je zapisal naš kolumnist, neslutene možnosti za izjemno napredovanje, temveč tudi neslutene možnosti, da se bomo postavili zase!
Spoštovani bralci Sveta kapitala, prijetno branje vam želimo in mnogo veselja, moči in poguma, če stopite na dno (pri čemer močno stiskamo pesti, da od zdaj naprej le še dno bazena ali morja)!
Več iz rubrike
Vse igrače in nobene radosti
Ne glede na koliko uspeha, denarja in materialnih dobrin uspe nekdo nabrati v življenju, vse to ga samo po sebi ne bo pripeljalo do zadovoljstva in miru.
Bi lahko v prihodnosti predvideli kazniva dejanja?
Umetna inteligenca bi lahko v prihodnosti predvidela 90 odstotkov kaznivih dejanj