Petra Došenović Bonča: Doživetja, ki stkejo zgodbe

Čas za inventuro lanskih študijskih gradiv in dopoldnevi, ko lahko v knjižnici listam po novih pridobitvah ali pa malo odpihnem prah s kakšne temeljne literature, če potrebujem nov navdih.
To je tudi mesec, ko študenti besno dokončujejo svoja diplomska in magistrska dela. Včasih se mi zdi, da smo tega skoraj bolj kot študenti veseli mentorji in člani komisij. Še dobro, da so uradne podelitve listin vedno nekaj mesecev po zagovorih. Študenti tako pozabijo na proces pisanja, popravljanja, brisanja, soočanja s komentarji nerazumevajočih mentorjev, preoblikovanja in na koncu še tehničnega urejanja, ki nikoli ne gre po načrtih. Na podelitvi je vse to že pozabljeno. No, morda jih na ta proces čisto malo spomnijo povabljeni slavnostni govorniki. Oni so namreč ravno spisali, popravili in vsaj petkrat na glavo obrnili vsebine svojega nagovora, da bi mladini v spomin vtisnili kakšno pomembno življenjsko resnico.

To je zgodba o »connecting the dots« – o navidezno nepovezanih preteklih dogodkih, v katerih nekoč, precej kasneje, nepričakovano odkrijemo zgodbo svojega življenja. 

Jaz moram sicer priznati, da se mene takšne resnice niso prav posebej prijele ob podelitvah mojih diplom. Sem pa neke vrste hobi poslušanja slavnostnih nagovorov ob zaključkih študija razvila kasneje. Okužil me je Steve Jobs s svojim nastopom na stanfordski univerzi leta 2005. Z diplomanti je delil tri zgodbe o svojem življenju, a prva je moja najljubša. To je zgodba o »connecting the dots« – o navidezno nepovezanih preteklih dogodkih, v katerih nekoč, precej kasneje, nepričakovano odkrijemo zgodbo svojega življenja. Takšna zgodba se je za gospoda Jobsa začela z željo matere, ki ga je sicer oddala v posvojitev, da pridobi fakultetno izobrazbo. Posvojitelja sta mu to s težavo tudi omogočila, a on je imel v mladih letih drugačne načrte. Odločil se je za izpis, svoj čas pa je začel namenjati obšolskim aktivnostim, med katerimi je bil tudi tečaj kaligrafije. Razvijal je spretnost, ki ni obetala veliko možnosti za praktično uporabo. Vsaj kazalo je tako, dokler ni njegovo poznavanje kaligrafije vplivalo na oblikovanje pisav v osebnih računalnikih. Navidezno nepovezani dogodki, kot so želja njegove matere, odločitev o izpisu s fakultete in udeležba na tečaju kaligrafije, so kasneje spisali zgodbo o uspehu, ki je danes del našega vsakdana.
Ta zgodba navdihuje mnoge. Meni je pomagala odkriti podobno zgodbo mojega življenja, ko sem se spraševala, kaj me je pripeljalo do poklica visokošolskega učitelja. Katere so bile tiste na videz nepovezane izkušnje? Za prvo je nedvomno zaslužna moja babica. Ni imela prav veliko formalne izobrazbe, a bila je strastna ljubiteljica knjig. Z mamo in babico smo skupaj hodile v Ljubljano po nakupih in običajno sva z babico pol dopoldneva preživeli v bukvarnah v centru mesta. Lep del moje domače knjižnice je zapuščina iz tistih časov in še danes vsak e-bralnik pri meni izgubi tekmo s trdo vezano knjigo. Druga takšna izkušnja je iz mojih kasnejših gimnazijskih let, ko me je pot prvič zanesla v Anglijo – v Oxford. Takrat so me povsem prevzeli veličastne univerzitetne zgradbe in akademski duh. Še danes doma kavo pogosto pijem iz skodelice, na kateri so grbi fakultet te univerze. Tretja podobna izkušnja pa je bilo potovanje na Finsko. Takrat sem bila že študentka na fakulteti, in kot se za študente spodobi, sem si morala v Helsinkih ogledati vsaj nekaj od več kot 40 knjižnic. Narodna knjižnica je bila nesporna zmagovalka. V njej sem prvič v rokah držala in brala Smithovo Bogastvo narodov.

Reuters

Ta privzgojena ljubezen do knjig in branja me je gnala naprej in k poklicu, ki ga opravljam danes. Tu pa se moja zgodba obrne malo drugače kot Jobsova. Knjižna zbirka moje babice, v kateri so tudi knjige s častitljivo starostjo, ima prav posebno lastnost. Vse knjige, ki jih je zbirala dolga leta, so bile v resnici prebrane. Prebrala jih je babica, jaz pa komaj kakšno. Vedno je imela pri sebi listek s seznamom knjig, ki jih mora še najti ob naslednjem obisku kakšne ljubljanske bukvarne. Tudi jaz imam vedno nekje listek z naslovom člankov ali knjig, ki bi jih bilo nujno prebrati, a ko za to najdem čas, je že skoraj vse na listku za v arhiv. Danes, ko imajo pri pridobivanju projektov in napredovanju veliko težo objave v znanstvenih revijah, je skoraj nemogoče prešteti skupno število novih objav vsako leto. Samo na področju ekonomske in poslovnih ved je to šestmestna številka. Rast števila objav se je že začela iz dosežka spreminjati v problem. Pri tem pa gre bolj kot za vprašanje kakovosti raziskav v metodološkem smislu za vprašanje njihove relevantnosti in prispevka k znanosti. Danes mnogi novi članki zgolj znova in znova potrjujejo že znano. Mnoge pa čisto upravičeno pospremita vprašanji zakaj in čemu. Mene bolj žuli to, da tudi z branjem enega članka na dan, kar mi seveda niti približno ne uspe, verjetno ne zajamem niti enega odstotka relevantne literature za svoje ožje področje.        

Eden od pogojev za napredovanje visokošolskega učitelja je priprava učbenika.

       
Žuli me tudi to, da je eden od pogojev za napredovanje visokošolskega učitelja priprava učbenika. Pogoj je glede na poslanstvo univerze logičen. Na moji mizi osnutek učbenika o ekonomiki zdravstva počiva že tri leta. Oba razloga za takšno stanje nista skladna z začetki moje romance s knjigami. Prvi je, da enostavno ne najdem časa, da bi v miru več dni skupaj počasi in premišljeno za potrebe zadnje revizije ponovno prebrala 300 strani besedila. Drugi pa je bolj temeljno zamajal naš svet. Ko razmišljaš o nakladi in bazi bralcev, hitro oceniš, da je tveganje, da bo knjiga samevala v knjižnici, žal veliko.
Čas se spreminja in učbenik lahko danes razviješ tudi drugače. Menda je e-učenje naša prihodnost. No, je že realnost. Vsebine je baje zdaj treba zapakirati v največ sedemminutne filmčke, gradivo mora biti interaktivno, na vsaki strani mora biti kakšen link na dodatne vsebine in še bi lahko naštevala. To je še znanje, ki ga pridobivam, in me je kar groza izpita. Danes niti ne verjamem, da je to prava pot. Če pomislim, je verjetno čas, da se tudi jaz vpišem na tečaj kaligrafije ali na kako usposabljanje na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Ali pa morda kak tečaj s področja multimedijskih komunikacij. Zelo verjetno bo to vplivalo na moje septembre. O tem, kakšni bodo, pa zgodba še ni nastala. Kdo ve, kdaj se mi bo razkrila in pojasnila, zakaj je bilo treba prehoditi te poti.

---------------
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Prof. dr. Petra Došenović Bonča, poučuje na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, kjer raziskuje področje ekonomike zdravstva