Patricija Rot: (Ne)dopustnost cenovne diskriminacije

Gospodarski subjekti, ki na trgu poslujejo s potrošniki, se nedvomno zavedajo, da je to področje, ki terja posebno previdnost, in da lahko podjetje s (cenovno) diskriminacijo pri prodaji potrošnikom kaj hitro zagreši kršitev predpisov, ki urejajo varstvo potrošnikov. Kaj pa poslovni subjekti, ki na trgu poslujejo z drugimi gospodarskimi subjekti in vstopajo v tako imenovane transakcije B2B (ang. business to business)?
V transakcijah B2B so gospodarski subjekti bistveno bolj svobodni pri odločanju o tem, ali bodo z določenim partnerjem sploh vstopili v poslovno razmerje ali ne, in če bodo, pod kakšnimi pogoji. Podjetja se imajo pri tovrstnih transakcijah praviloma pravico samostojno odločati tudi o tem, pod kakšnimi pogoji oziroma po kakšni ceni so pripravljena določen proizvod prodati svojim strankam. Pri tem niso dolžna strankam blaga prodajati po isti ceni.

Agencija za varstvo konkurence kot prekrškovni organ lahko kaznuje podjetje, ki zagreši zlorabo prevladujočega položaja, z globo v višini do deset odstotkov letnega prometa podjetja v predhodnem poslovnem letu.

Cenovna diskriminacija se lahko pojavlja v različnih oblikah. Prodajalec lahko določenim strankam ponudi blago po nižjih cenah kot drugim, določenim strankam lahko nudi dodatne popuste na »redne« cene ali pa ugodnejše plačilne pogoje. Če so kupci medsebojni konkurenti, to pomeni, da takšna cenovna diskriminacija prodajalca nujno vpliva na konkurenco med kupci (slednji imajo bodisi višje proizvodne stroške zaradi višjih nabavnih stroškov ali pa, če gre za podjetja, dejavna na področju prodaje, kupec ustvarja manjše marže pri preprodaji blaga, če želi ostati (cenovno) konkurenčen svojemu konkurentu, ki blago kupuje po nižjih cenah). Prav tako lahko prodajalec nudi svojim kupcem tako imenovane ekskluzivnostne rabate – torej rabate za primer, da kupec kupuje ves ali pretežni del proizvodov pri prodajalcu. Takšni rabati lahko na trgu povzročijo izključevanje družb, ki prodajajo istovrstne proizvode kot podjetje, ki daje rabate za ekskluzivo.
Cenovna diskriminacija torej s konkurenčnega vidika lahko vpliva na konkurenco med podjetji, ki poslujejo na trgih, ki so v vertikalnem razmerju s trgom, na katerem posluje podjetje, ki vrši cenovno diskriminacijo. Pravila varstva konkurence v tovrstne prakse na trgu ne posegajo, če podjetje, ki vrši diskriminatorno prakso, nima prevladujočega položaja. Čim pa ima podjetje na trgu prevladujoč položaj, je takšno ravnanje lahko sporno in posledično prepovedano.

Kdaj ima podjetje prevladujoč položaj

Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence določa, da ima podjetje na trgu prevladujoč položaj, kadar lahko v veliki meri ravna neodvisno od konkurentov, strank in potrošnikov. Pri analizi, ali ima podjetje na trgu prevladujoč položaj, se upoštevajo zlasti tržni delež, možnosti za financiranje, pravne in dejanske vstopne ovire, dostop do dobaviteljev ali trga ter obstoječa in potencialna konkurenca. Zakon vzpostavlja domnevo, da ima podjetje prevladujoč položaj (»prevladujoče podjetje«), če njegov tržni delež na slovenskem trgu presega 40 odstotkov (pri čemer ta meja ni absolutna in se v vsakem posameznem primeru posebej ocenjuje morebiten prevladujoč položaj podjetja).

Reuters

Ali so prakse cenovne diskriminacije prevladujočim podjetjem dovoljene?

Čeprav prevladujoč položaj podjetja na trgu sam po sebi ni prepovedan, za prevladujoče podjetje veljajo omejitve pri nastopanju na trgu. Glede cenovnih praks je v preteklosti veljala načelna prepoved diskriminacije med primerljivimi strankami prevladujočega podjetja, ki bi postavljale takšne stranke v konkurenčno slabši položaj. Vendar pa se novejša praksa Sodišča Evropske unije oddaljuje od formalističnega pristopa in daje večji poudarek analizi (proti)konkurenčnih učinkov spornega ravnanja tudi glede tovrstne diskriminacije. Raznovrstne bonusne sheme in popusti so namreč sestavni del običajnega komercialnega okolja. Zato gre za prepovedano zlorabo le, če je verjetno, da bi tovrstne sheme oziroma cenovna diskriminacija imeli negativen vpliv na konkurenco.
V nedavni odločbi iz aprila 2018 (zadeva MEO) je Sodišče Evropske unije obravnavalo primer, ko je prevladujoče podjetje uporabljalo različne tarife pri poslovanju s svojimi strankami, tako da je v okviru veleprodaje hkrati uporabilo tri tarife (ponudnikom plačljive storitve prenosa televizijskega signala in njegove vsebine je obračunavalo po treh različnih tarifah za isto storitev). Očitek prevladujočemu podjetju je bil, da uporablja različne pogoje, s čemer izkrivlja konkurenco na trgu, kjer posluje stranka, ki plačuje (višjo) tarifo, in zato to stranko postavlja v konkurenčno slabši položaj glede na tiste njene konkurente, katerim obračunava po nižji tarifi.
Sodišče EU je odločilo, da diskriminatorna uporaba tarife sama po sebi ne pomeni zlorabe dominantnega položaja, saj ne pomeni vsak konkurenčno slabši položaj zaradi cenovne diskriminacije nujno tudi protikonkurenčnih učinkov in s tem zlorabe prevladujočega položaja. Zato je v vsakem posameznem primeru treba ugotavljati, ali podjetje s prevladujočim položajem za trgovinske partnerje nižje v verigi uporablja diskriminatorne cene, takšno ravnanje lahko povzroči izkrivljanje konkurence. To se ugotavlja, med drugim, z analizo, ali je diskriminatorna praksa vplivala na stroške, dobičke in druge interese prizadetega podjetja, s čemer ga je postavila v konkurenčno slabši položaj in to je povzročilo izkrivljanje konkurence med trgovinskimi partnerji. Če diskriminatorno obračunano blago/storitev kot strošek ne pomeni znatnega deleža v skupnih stroških prizadetega podjetja, če ni imelo znatnega vpliva na dobičke in je imelo podjetje določeno pogajalsko moč v razmerju do prevladujočega podjetja, je malo verjetno, da bi se diskriminatorna praksa podjetja štela za dejanje zlorabe. Če pa je verjetno izkazano, da je diskriminatorno ravnanje podjetja povzročilo na trgu, kjer poslujejo njegovi trgovinski partnerji, omejevanje oziroma izkrivljanje konkurence, pa predstavlja ravnanje prevladujočega podjetja zlorabo dominantnega položaja, ki je prepovedana. Analiza, ali gre za zlorabo dominantnega položaja ali ne, bo torej v večini primerov zahtevna.

Sankcije za primer zlorabe dominantnega položaja

Prevladujočim podjetjem svetujemo, da preverijo konkurenčno pravno skladnost svojih rabatnih oziroma bonusnih shem oziroma diskriminatorne cenovne politike. S temi shemami oziroma politikami lahko omejujejo ali izkrivljajo konkurenco bodisi na trgu, kjer dominantno podjetje samo posluje (npr. pri popustih za ekskluzivo), bodisi na trgih, kjer poslujejo njegovi odjemalci oziroma dobavitelji. Kršitev predpisov s področja varstva konkurence namreč podjetje izpostavlja hudim sankcijam. Agencija za varstvo konkurence kot prekrškovni organ lahko kaznuje podjetje, ki zagreši zlorabo prevladujočega položaja, z globo v višini do deset odstotkov letnega prometa podjetja v predhodnem poslovnem letu, kazen za odgovorno osebo podjetja pa znaša od 5000 do 10.000 evrov (v določenih primerih pa se ta globa za odgovorno osebo lahko poviša do 30.000 evrov). Zloraba prevladujočega položaja je lahko tudi kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora od šestih mesecev do petih let, za takšno kaznivo dejanje pa se lahko kaznuje tudi pravna oseba (z denarno kaznijo najmanj 50.000 evrov ali največ do zneska dvestokratne povzročene škode ali protipravne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem).
Osebe oziroma podjetja, ki zaradi prepovedanega ravnanja prevladujočega podjetja utrpijo škodo, imajo pravico do uveljavljanja odškodninskih zahtevkov proti prevladujočemu podjetju, ki je zagrešilo zlorabo. S tem je prevladujoče podjetje izpostavljeno tudi civilnim sankcijam. Tudi upoštevaje navedeno, podjetjem pri oblikovanju cenovnih politik svetujemo veliko previdnost.