Oživljanje evropske gospodarske aktivnosti

Evropska gospodarska aktivnost počasi popušča že dve leti zapored. Skrb vzbujajo predvsem kazalniki industrijske proizvodnje. Ob nadaljnjem zmanjšanju novih naročil tudi napovedi niso najbolj optimistične. Podobno kot proizvodna aktivnost se zmanjšuje potrošniška zagnanost, zato ne preseneča čedalje manjše povpraševanje po potrošniških posojilih. Ti podatki niso nič novega.

Evropska centralna banka (ECB) jih podrobno spremlja vsak mesec in ustrezno prilagaja svojo denarno politiko. Nesporno je ECB presodila, da v kratkem ni mogoče pričakovati okrevanja teh kazalnikov, zato je sledila odločitev o ponovnem aktiviranju programa odkupa obveznic (20 milijard evrov na mesec) in dodatnem nižanju že negativne obrestne mere, na –0,5 %. Prvi tak ukrep pred tremi leti so finančni trgi sprejeli z navdušenjem, do tokratnega pa so ostali precej zadržani.

Jasno je, da dva tedna po sprejetih ukrepih ne moremo pričakovati, da se bodo vsi prej našteti negativni trendi obrnili in bomo vsi srečni. Je pa umestno vprašanje, ali lahko pričakujemo spremembe v prihodnje. Vsaj po mojem razumevanju zadeva ni tako preprosta.

Prvič, ECB z odkupom obveznic vzdržuje nizke obrestne mere zadolževanja vsem državam in jim posredno privarčuje veliko denarja, ki bi ga lahko preusmerile v naložbeno povpraševanje. Privarčuje jim ga tako, da imajo države precej nižje izdatke za obresti. Vendar nam iz spomina pade nenehni poziv ECB državam glede strukturnih reform. Zakaj že? Ker se privarčevani denar zaradi nizkih obrestnih mer razporeja po mili volji aktualnih vlad posameznih držav, po večini za socialne transferje, zdravstvo, pokojnine itd. Pri izvedenih resnih strukturnih reformah bi bil prav gotovo uporabljen čisto drugače.

Fiskalne politike bi bile potem sklad­ne z monetarno politiko. Morda bi imela krivulja gospodarske aktivnosti povsem drugačen naklon, takšnega, ki nam ne bi delal skrbi. Tako je v današnjih razmerah ta ukrep ECB povsem razumljiv, če ne celo nujen za evropsko stabilnost, ne bo pa učinkovit in zadosten.

Drugič, očitno je, da v zdajšnji politični razdrobljenosti in raznobarvnosti vladnih koalicij po Evropi ni mogoče pričakovati temeljitih strukturnih reform. Kako naj potem cilji ECB, da se bo povečala poraba in zvišala inflacija, dosežejo Janeza, Franceljna, Jožeka in ne nazadnje Slavka, da bodo bolj odprli svojo denarnico? Ponudbe potrošniških kreditov pri bankah je veliko (podatek je za Slovenijo), vendar se obrestne mere še zmeraj gibljejo med 4,5 in 6 %! Astronomsko visoko, pri tem pa zgoraj omenjeni od negativnih obrestnih mer in prizadevanj ECB nimamo nič.

Popolnoma drugače bi razmišljali, če bi bila ponudba bančnih potrošniških kreditov blizu 0 % ali 0 %, bančno maržo pa naj bankam pokriva ECB neposredno bodisi iz dela denarja, ki je namenjen za odkup obveznic, bodisi z dodatnim denarjem. To obrestno mero lahko pokrije tudi država, in to s fiskalnimi spodbudami pri dohodnini, če ji seveda to omogoča proračun v okviru dovoljenega primanjkljaja. Poti do cilja je več.

Denar, ki ga ECB pošilja v obtok, večinoma konča na finančnem trgu. Na tem trgu se dela tudi inflacija, ki se kaže v cenah finančnih instrumentov. Prav nasprotno pa si ECB želi inflacijo v gospodarstvu. Za ta cilj bo nedvomno treba z nizko ceno denarja neposredno spodbuditi potrošnika, in ne finančnih posrednikov. ECB je v takem položaju, kot bi bil Messi v kakšnem slovenskem nogometnem klubu. Le njegova vloga v moštvu bi bila premalo za vidnejši uspeh kluba.

svetkapitala@delo.si