Otroci, pojdite na Mars

Imate doma malega odličnjaka, ki sanja, da bo nekoč kot znanstvenik delal v laboratoriju na Marsu? No, sam imam eno tako šolarko doma. Njen cilj se zdi noro nedosegljiv in cinik v meni bi ji najraje kar takoj razblinil sanje, da ne bo razočaranj. A kdo sem jaz, da bom otroku vsajal take meje v glavo?

Podobno je z družbo. Kdo pri zdravi pameti bi pred 40 leti napovedal, da bo 25. junija 1991 Slovenija jugoslovanski armadi pred nosom postala država? Čeprav nas upravičeno jezi kup nesmislov, norosti in neporavnanih krivic, je Slovenija danes do človeka prijazno okolje in tega se premalokrat zavedamo.

Morda zato, ker nam gre povprečno razmeroma dobro, to stanje razumemo kot samoumevno? Morda je zato tako malo volje za spremembe, ki sicer niso udobne, a so nujne, da bo naše okolje ostalo uspešno in prijetno ter da se bo še izboljšalo.

Kolikokrat slišite tarnanje, da nekaj ni mogoče? Tarnanje kmeta ali obrtnika, da samo dela in da se mu nič ne izplača, lahko razumemo tudi kot obrambni mehanizem pred zavistjo. Ti ljudje gotovo niso neumni, da bi vztrajali pri početju, ki se jim ne izplača. In tako je tudi prav.

Cinik v tem krutem svetu težko oporeka Svetlani Makarovič, ko reče, da je pozitivno razmišljanje za kretene. Upati, da boste zgolj s pozitivnimi mislimi spremenili sebe ali svet na bolje, je res neumno. Brez trdega dela ne bo šlo.

Če trdo delate, vam negativne misli v slogu »to se pa ne da« lahko le otežijo pot do cilja. Ko sam mislim, da se česa ne da, se spomnim treninga Darka Đurića, plavalnega šampiona brez obeh nog in roke. Ko sem spremljal njegovo plavanje v radovljiškem bazenu, sem ga na suhem komaj lovil. Vse se da!