Orangutani in otroci za planet (B)

Januarja letos so svet obkrožile fotografije orangutanov, ki izgubljajo dom. Zaradi človekovega izkoriščanja palmovih plantaž. Evropski parlament ni dolgo odlašal. Fotografije je vzel sila resno in nemudoma izdal ukrep prepovedi uporabe palmovega olja za predelavo v biogorivo.
Fotografija: Ekološka zavest proti palmovem olju. Pixabay
Odpri galerijo
Ekološka zavest proti palmovem olju. Pixabay

Veseli in zadovoljni so evropski veljaki rešitev obesili na veliki zvon. Ekološko ozaveščena srenja bi jim morala za to plemenito gesto čestitati, a kaj ko je veselico in trepljanje po ramenih pokvaril najprej profesor Bill Laurance, direktor Centra za tropske okoljske in trajnostne znanosti na Univerzi James Cook, samo dva meseca za njim pa še na tisoče mladih, ki so se namesto v šolo raje podali na ulice protestirat. Prvi je dejal, da se »hudič pač skriva v podrobnostih in da so evropski politiki s to prepovedjo zmanjšali proizvodnjo palmovega olja le za slabe štiri odstotke«.

Za kaj se porablja ostalih 96 odstotkov palmovega olja, si lahko preberete v članku Simone Drevenšek in Boruta Tavčarja z naslovom Biogoriva še vedno odpirajo več vprašanj, kot dajejo odgovorov. Drugi, tj. otroci in mladi, pa so v zrak dvignili transparente s slogani, kot je »Vam so bile dovoljene sanje, mi bomo živeli nočno moro«, in z njimi postavili ogledalo slovenski, evropski in globalni okoljski politiki. Mladi se sredi marca na cestah in ulicah vsega sveta niso upirali avtoriteti, niso se borili za svoj »punk«, zoper zatiranje, represijo, niti ne za seksualno revolucijo. Ne, glas so dvignili za tisto, kar je bilo od pračloveka vsakemu in povsod dano ob rojstvu. Samoumevno. Edino zares pravično razdeljeno. Mladi so dvignili glas za zrak. Vodo. Zemljo. Za planet. Za podnebno pravičnost.

In navsezadnje tudi zato, ker so gospodarski stroški podnebnih sprememb zelo visoki in se vztrajno višajo (gospodarske izgube zaradi skrajnih vremenskih pojavov naj bi od leta 1980 v državah članicah Evropske agencije za okolje po ocenah znašale več kot 400 milijard evrov), pri čemer najhujše napovedi veljajo prav za območje Evrope, konkretno Sredozemlje. Pri tem je – roko na srce – palmovo olje, sploh za namen biogoriv (!), res še najmanjši problem. V malhi težav, ki se jih je treba lotiti in jih rešiti, skorajda potrata časa. Torej časa, kjer šteje vsaka minuta, kajti okoljska kriza ne počiva in je po besedah Atile Urbančiča, člana gibanja Mladi za podnebno pravičnost, »velik in grozeč objekt, ki je neposredno vezan na našo eksistenco«. Zato bo držalo, da je dandanes eno največjih in najbolj univerzalnih političnih vprašanj ravno vprašanje okoljske krize. Prav zanimivo bo opazovati, kako se ga bo lotila nova zasedba Evropskega parlamenta.

Za zdaj je to še uganka, a če se z njo malce poigramo in v članku Milke Bizovičar, v katerem smo dali kandidatom za čudovito službo v Bruslju priložnost za predstavitev, preštejemo besede, je razmerje med neokoljsko in okoljsko naravnanimi besedami 3725 : 13. Če to pomeni, da imamo manj kot 4 odstotke upanja za boljšo okoljsko politiko, moramo v naslednjih slabih desetih dneh bodisi na ulice poslati orangutane bodisi za kandidate postaviti mlade …

Kajti planeta B res ni. Za nikogar!

Več iz rubrike

Komentarji: