Opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi slovenskega delavca za tujega delodajalca

Neva Čokert
 Foto Shutterstock

Različne raziskave, pa tudi statistični podatki, kažejo, da se vedno več Slovencev zaposluje v tujini oziroma pri tujem delodajalcu. Vzroki in vzgibi za to so različni – od pridobivanja novih izkušenj in iskanja priložnosti, čemur so podvrženi predvsem mladi, do povsem eksistencialnih razlogov, ko posamezniki v Sloveniji ne morejo dobiti zaposlitve, ki bi ustrezala njihovemu znanju ali izobrazbi, ali pa v tujini za podobno delo prejmejo boljše plačilo oziroma delo opravljajo pod boljšimi pogoji.

Možnosti zaposlitve v tujini so še posebej velike, kadar gre za države, ki so članice Evropske unije (oziroma pod določenimi pogoji Evropske gospodarske skupnosti – EGS). V okviru EU so bili namreč v zadnjih desetletjih sprejeti številni ukrepi, ki so liberalizirali trg delovne sile in tako pripomogli k povečanju mobilnosti iskalcev zaposlitve, ki so državljani Evropske unije. Popolna uveljavitev prostega pretoka delovne sile (z redkimi izjemami) predstavlja enega izmed zadnjih korakov v uresničitvi »vedno tesnejše unije« (angl. ever closer union), kakor so si jo zamislili njeni idejni tvorci.

Povečana mobilnost iskalcev zaposlitve – tako tistih, ki iščejo delo v državah članicah Evropske skupnosti, kot tistih, ki iščejo delo zunaj njenih meja, kaže na obstoj vse več delovnih in njim podobnih razmerij, ki so hkrati vedno bolj kompleksna. Ratio te kolumne je poskusiti odgovoriti na vprašanje, kako naj tuj delodajalec in delavec, ki pri njem opravlja delo, na samem začetku zasnujeta medsebojno pravno razmerje na trgu dela – torej pravno veljavno delovno razmerje.
 

Tri vrste zaposlitev slovenskega rezidenta pri tujem delodajalcu


Slovenska delovnopravna zakonodaja razlikuje med tremi vrstami zaposlitev slovenskega rezidenta pri tujem delodajalcu. Prva je, da tuj delodajalec v Sloveniji ustanovi pravno osebo, druga, da odpre podružnico, tretja pa, da slovenskega delavca zaposli na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer v Sloveniji nima ustanovljene ne pravne osebe ne podružnice; v takšnem primeru delavec delo opravlja od doma ali iz kakšnih drugih delavcu lastnih ali od delavca najetih prostorov. Izraz »dom« torej pomeni, da gre tudi za opravljanje dela v prostorih po delavčevi presoji, ki niso niti »dejanski dom« delavca niti poslovni prostori delodajalca (sedež, poslovna enota, podružnica).

Med prvima dvema zgoraj opisanima oblikama razlike ni, saj delavec sklene pogodbo o zaposlitvi bodisi s hčerinsko družbo, ki je tako ali tako slovenska pravna oseba, bodisi s podružnico tuje pravne osebe v Sloveniji, ki je vpisana v slovenski sodni register. V obeh primerih gre za domačo (slovensko) pogodbo o zaposlitvi, za katero se v celoti uporablja slovenska zakonodaja, saj gre dejansko za domačega (slovenskega) delodajalca.

Delodajalci, ki v Sloveniji nimajo ustanovljene pravne osebe oziroma podružnice in niso vpisani (na primer s podružnico) v slovenski sodni register, kot delodajalci ne morejo biti zavezanci za plačilo delavčevih davkov in prispevkov. Najpomembnejša posebnost tovrstnega delovnega razmerja je torej v tem, da je delavec sam odgovoren za plačilo prispevkov in davkov. Delavec tako od tujega delodajalca prejme bruto-bruto znesek plače (skupaj z delodajalčevim povračilom morebitnih drugih stroškov delavcu) na svoj bančni račun, delavec pa mora sam od prejetega zneska odbiti svoje, s pogodbo o zaposlitvi dogovorjene neto prejemke (neto plača, stroški itd.), preostanek bruto-bruto plače pa spet sam (in ne delodajalec) prenakazati državi kot prispevke in davke. Državi mora torej plačati vse, kar odpade iz pogodbe o zaposlitvi na davke in prispevke, saj za delavca v takšnem pogodbenem razmerju prav tako veljajo vse pravice in obveznosti, kot izhajajo iz Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Med tovrstne pravice sicer sodijo, na primer, tudi regres za letni dopust, nadomestilo za prehrano delavca ipd.
 

Obmejni delavci


Drugačna ureditev socialnih pravic velja za tako imenovane obmejne delavce. Gre za tiste posameznike, ki so zaposleni v eni od sosednjih držav, prebivajo pa v Sloveniji, v katero se vračajo vsaj enkrat tedensko. Obmejni delavci so zavezani plačilu prispevkov v tisti državi, v kateri delajo, četudi v njej nimajo prijavljenega stalnega oziroma začasnega prebivališča. Pri tem pa lahko obmejni delavci uveljavljajo, na primer, zdravstvene storitve tako v državi, v kateri prebivajo, kot v državi, v kateri so zaposleni oziroma zavarovani.


Delodajalci, ki v Sloveniji nimajo ustanovljene pravne osebe v slovenskem sodnem registru, kot delodajalci ne morejo biti zavezanci za plačilo delavčevih davkov in prispevkov. Delavec je sam odgovoren za plačilo prispevkov in davkov.


Večina državljanov Slovenije, ki so zaposleni v tujini, pa tam tudi dejansko prebiva in so v tujini prijavljeni za delo in bivanje. Takšne posameznike in njihove delodajalce zavezuje delovnopravna zakonodaja države, v kateri imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in kjer dejansko prebivajo ter delajo. Od tam posledično izhajajo tudi njihove pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, saj posamezniki v tej državi prejemajo plačo ter plačujejo prispevke za zavarovanja in davke.

Situacija glede plačevanja dohodnine je posebna le v primerih, ko je posameznik zaposlen v tujini, stalno prebivališče pa ima prijavljeno v Sloveniji. Skladno z Zakonom o dohodnini se tak delavec praviloma šteje za davčnega rezidenta Slovenije, kar pomeni, da je dolžan dohodnino in druge davščine plačevati v Sloveniji. V takšnem primeru mora posameznik, ki prejema plačo v tujini, med letom sam davčnemu organu napovedati višino dohodkov iz delovnega razmerja (t. i. napoved za odmero akontacije dohodnine), kar velja tudi kasneje na letni ravni pri poračunu dohodnine.

Na ravni Evropske unije ni skupnega splošnega akta, ki bi na vzajemen način za delavce iz držav članic urejal plačilo dohodnine, torej za tiste delavce, ki delajo in prebivajo v tujini, zato lahko v tovrstnih primerih pride do dvojne obdavčitve. Posameznik je namreč lahko zavezanec za plačilo dohodnine tako v državi, kjer je dohodek ustvaril, kot v državi, v kateri ima prijavljeno stalno prebivališče. Takšna situacija je v določenih okoliščinah posameznih primerov lahko tudi ustavno sporna.
Prost pretok delovne sile znotraj Evropske unije ponuja Slovencem veliko možnosti za zaposlitev pri tujih delodajalcih, in sicer tako v Sloveniji kot v drugih državah članicah. Pri tem pa je priporočljivo, da se posamezniki pred sklenitvijo delovnega razmerja s tujim elementom podrobno seznanijo z vsemi posebnostmi takšnega razmerja, še posebej z vidika socialnih, zdravstvenih in pokojninskih zavarovanj ter s tem povezanih davčnih obremenitev.


Neva Čokert, odvetnica
Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d.o.o.
Več iz rubrike