OP Senica: Je pravica do pozabe že pozabljena?

Na prvi pogled nenavadna misel je rezultat statistike, ki kaže, da imajo največji doseg spletne strani, ki se pojavijo na prvi strani zadetkov iskanja, medtem ko so spletna mesta, ki se prikažejo na drugi strani, deležna znatno manjše pozornosti.

Torej bodo na primer spletni časopisi imeli za cilj optimizacijo spletne strani oziroma preučevanje algoritma iskalnika, tako da se bodo članki med iskanjem določene osebe ali teme pojavili čim bolj na vrhu zadetkov. Po drugi strani pa bodo osebe, na katere se določen članek nanaša, morda želele ravno obratno – in to ne le, da bi določeni članki o njih zdrsnili na naslednjo stran iskalnika, temveč da se med rezultati iskanja sploh ne bi prikazali.

Sodišče Evropske unije (SEU) je maja 2014 izdalo v javnosti odmevno sodbo, v kateri je na podlagi takrat veljavne Direktive 95/46/ES priznalo pravico »biti pozabljen«, in sicer na način, da lahko posameznik od upravljavcev spletnih iskalnikov zahteva izbris informacije, ki se pojavi ob iskanju z njegovim imenom. Ob tem je SEU poudarilo, da posameznik te pravice nima samo takrat, ko so podatki netočni, temveč tudi takrat, kadar so neprimerni, neustrezni ali pretirani glede na namene obdelave, pa tudi, kadar niso ažurirani ali so shranjeni dlje, kot je potrebno.

Kot protiutež pravici do pozabe je SEU izpostavilo, da izbris ne pride v poštev, če bi se pokazalo, da je poseg v temeljne pravice določene osebe upravičen zaradi prevladujočega interesa javnosti, da ima dostop do teh informacij.



Ta sodba SEU je bila deležna ogromne pozornosti, v javni razpravi pa so se argumenti razdelili predvsem na zagovornike pravice do pozabe kot možnosti učinkovitega uresničevanja varstva osebnih podatkov na internetu ter njene ostre nasprotnike, ki v pravici do pozabe prepoznavajo cenzuro spletnih vsebin in grobo omejevanje svobode govora. Hkrati je sodba odprla vrsto vprašanj predvsem o tem, kako naj spletni iskalniki kot novo postavljeni razsodniki trka pravice do pozabe in svobode govora sploh presojajo zahteve za izbris ter kakšen je teritorialni domet te pravice. S tem v zvezi je bilo odprto tudi vprašanje, ali morajo upravljavci spletnih iskalnikov povezave do izbrisanih spletnih strani (URL) izbrisati iz vseh svojih domen ali samo iz domen v EU. Po začetnem dvigovanju prahu se je razprava umirila, skorajšnja peta obletnica »prelomne« sodbe pa je dobra priložnost za kratko retrospektivo in pregled, v kakšni meri je pravica do pozabe po prvotnem (ne)navdušenju še aktualna.

Od 29. maja 2014, ko so pri spletnem iskalniku Google vzpostavili obrazec, s katerim lahko posamezniki zahtevajo izbris, do pisanja te kolumne je bilo prejetih 788.693 zahtevkov za izbris za 3.054.850 spletnih naslovov. Ugodeno je bilo izbrisu 44,3 % spletnih naslovov, Google pa pojasnjuje, da pri odločanju, ali bodo določeni zahtevi ugodili ali ne, upošteva smernice svetovalnega organa, ustanovljenega na podlagi Direktive 95/46/ES, in sicer: status predmetne osebe (javna osebnost, mladoletnik in podobno), naravo informacije, vprašanje škodljivosti sporne informacije za zadevno osebo, okoliščine objave in potek časa od objave. Iz poročil iskalnika Google izhaja, da načeloma ugodi zahtevam za izbris v primerih, ko se iskalni zadetki nanašajo na mladoletnike, umrle, žrtve kaznivih dejanj in podobno, večinoma pa zavrača zahteve za izbris obsojencev kaznivih dejanj ali javnih osebnosti oziroma drugih zadetkov, za katere presodi, da je interes javnosti, da je s temi informacijami seznanjena, večji od posameznikove pravice do pozabe.



Poleg prakse vodilnega spletnega iskalnika vsebino pravice do pozabe vedno bolj napolnjujejo tudi sodišča držav članic EU. V javnosti sta bila v zadnjem času tako izpostavljena dva primera, v katerih je bila zahteva za izbris s strani iskalnika Google zavrnjena, sodišče pa je odločilo drugače. V prvem primeru je nizozemsko sodišče odločilo, da ima pravico do pozabe kirurginja, ki je bila v disciplinskem postopku obravnavana zaradi malomarnosti pri delu. Zdravnica je sicer lahko nadaljevala s svojim delom, vendar se je ob vpisu njenega imena v iskalnik Google pojavila tako imenovana črna lista zdravnikov, o kateri so razpravljali različni spletni forumi. Drugi primer pa se nanaša na sodbo britanskega sodišča, ki je pravico do pozabe priznalo nekdanjemu poslovnežu, ki je bil pred več kot desetimi leti obsojen na šestmesečno zaporno kazen zaradi kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil. Sodišče pa z isto sodbo pravice do pozabe ni priznalo poslovnežu, ki je bil obsojen na štiriletno zaporno kazen zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin. V Sloveniji javno dostopne sodne prakse v zvezi s pravico do pozabe še ni zaslediti, je pa Google v tem času iz Slovenije prejel 2616 zahtevkov za izbris 10.465 spletnih naslovov.

V kratkem pa bo jasno, ali bi morali spletni iskalniki spletne naslove iskalnih zadetkov odstranjevati globalno, torej z vseh domen, ali pa le s tistih, ki so dostopne v državah članicah EU. V zvezi s tem je že znan sklepni predlog generalnega pravobranilca, ki je SEU predlagal, naj odloči, da mora upravljavec iskalnika odpraviti sporne povezave s seznama zadetkov, kadar iskanje poteka iz EU. Pri tem mora zagotoviti učinkovito in popolno odstranitev povezav, in sicer tudi s tako imenovanim »geoblokiranjem« pri uporabi naslova IP, ki uporabnika glede na njegovo lokacijo samodejno preusmeri na lokalni iskalnik. SEU sicer pogosto sledi mnenju oziroma predlogu odločitve, ki jo v svojih sklepnih predlogih podajo generalni pravobranilci, vendar pa je bila prav v primeru odločanja o pravici do pozabe odločitev SEU leta 2014 drugačna od tiste, ki jo je predlagal generalni pravobranilec, zaradi česar končne odločitve v konkretnem primeru še ne moremo predvideti.

Pravica do pozabe vztrajno pridobiva obliko in vsebino, s Splošno uredbo o varstvu podatkov (GDPR) pa je v 17. členu tudi normativno urejena kot pravica posameznika. Povsem jasno je, da pravica do pozabe ni niti grožnja svobodi govora niti cenzura, saj ne pomeni izbrisa zadetkov kar vsevprek in kakor bi komu ustrezalo. Prav pa je, da se dosledno uveljavi povsod tam, kjer gre le za naslajanje javnosti in potešitev njene radovednosti, kar z javnim interesom do obveščenosti prav gotovo nima nobene zveze.


Maja Kreča, mag. prava
Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d.o.o.