Odziv: Kako bi se plače v Sloveniji lahko dvignile?

Odgovor je v stopnji razvitosti države. Ob tej ugotovitvi, ki naj bi bila očitna, se lahko vprašamo, kaj razvitost pomeni. Ta odgovor je očitno mnogo bolj zapleten in pomeni, da se stopnja razvitosti lahko ugotavlja na podlagi nekaterih kazalnikov, kot so BDP na prebivalca, dodana vrednost na prebivalca (dohodek), zadovoljitev svojih potreb (samooskrba) v okviru prostorskih, naravnih in drugih danosti, splošna družbena produktivnost (gospodarno ravnanje s produkcijskimi faktorji), politične razmere itd. Ti kazalci so različni med državami, Slovenija je po njih manj razvita od večine evropskih držav in bolj razvita od balkanskih držav (večina držav po razpadu Jugoslavije).

Razumevanje razlogov za nizke plače je torej treba iskati na različnih področjih družbene aktivnosti, pravno-formalni urejenosti države, upravljanju države in razpoložljivih državnih potencialov, kulturnih in drugih vrednot, ki prevladujejo v družbi. Naša definicija države je teritorialno razmejeno območje, ki vključuje tu nastanjeno prebivalstvo, z urejeno ustavno ureditvijo in družbeno formacijo tržnega kapitalističnega sistema. Mimogrede, država je nastala zaradi spremembe političnega sistema, ki je bil samoupravni socializem in je bil označen kot totalitarni sistem, ki je onemogočal svobodno podjetniško iniciativo, omejeval zasebno lastnino, na podlagi družbene lastnine pa onemogočal kakovostno odločanje v gospodarskih subjektih in razvoj, onemogočal relativno svoboden trg in odnose, povzročal veliko zadolženost itd.

Skozi ustanovitev države in svobodno odločitev zanjo smo v obdobju tranzicije vzpostavili kapitalistične odnose, tržno ekonomijo, pristopili v EU in Nato, sprejeli skupno evropsko valuto in vrsto zakonodaje, ki v okviru unije dopušča prosti pretok blaga, kapitala in dela. Ko določamo našo splošno družbeno produktivnost, moramo upoštevati ta dejstva in formalnopravni okvir, v katerem poteka naša družbena reprodukcija. Takoj na začetku lahko ugotovimo, da je zakonodajni okvir (vključno z ustavno ureditvijo) zapleten, neučinkovit, birokratsko neizdelan in prenormiran. Ustavna ureditev zahteva poleg ustavnega sodišča (razsoja, kaj je ustavno in kaj ni) še vrsto branikov (institucije in agencije) za človekove pravice, računsko sodišče, varuha konkurence, nejasno določanje lokalne samouprave in njenih nalog itd. Družbeni sistem deluje z delitvijo oblasti, ki se deli na izvršno, zakonodajno in sodno.

Razdeljen je na gospodarski del z določljivim lastništvom in negospodarski del, javno porabo, v katerega so vključena področja splošne in skupne družbene porabe. Če opredelimo družbeni proces kot zaporedje produkcijskih faz (proizvodnja, menjava, delitev in poraba), lahko dobimo celovito sliko družbenega stanja. Obstoječe stanje nas ne prepriča o uspešnem upravljanju države in njenem potencialu. Ob razmeroma kakovostnem šolstvu lahko ugotovimo, da vzrok za tako stanje ni v pomanjkanju znanja, večji problem imamo z razporeditvijo usposobljenih kadrov na ustrezna mesta.

Opisano še ni dovolj, da bi spoznali dodatne zablode, ki jih povzroča odločanje nestrokovnih poslancev o zadevah strokovnega značaja (mimogrede: politično je lahko samo nestrokovno, če cilj ni jasno določen in če ni jasne odgovornosti predlagatelja in izvajalca za pričakovan rezultat). Veliko koncentracijo potrebujemo, če želimo upravljati in zadovoljevati splošne in skupne potrebe z ravni države. Naslednje področje je področje enotnega plačnega sistema za »javne« dejavnosti.

Plače v teh dejavnostih niso usklajene z rezultati dela, so rezultat izobrazbe, časa, namišljene zahtevnosti in brez določenega individualnega (ali skupinskega) dela izvajalca. Rezultati bi morali biti vrednoteni s standardnimi stroški, ki bi morali biti merilo za modernizacijo delovnih opravil, investicij, informatizacije itd. Zamišljati si, da so izvajalci motivirani s stalno zaposlitvijo, da opravljajo gospodarno svoje delo, je iluzija. To na drugi strani pomeni težavo za področje gospodarstva, na katerem so delovna opravila večinoma standardizirana in kjer je ovrednoten proizvod dela in cena, ki je tržna. Ta mora omogočati primerno plačo izvajalcev, dobiček delodajalcev, razvoj gospodarskega subjekta. Če se vrnemo k zadovoljevanju splošnih in skupnih potreb in so te financirane z udeležbo gospodarstva (pridobitne dejavnosti) – izvajalcev dela iz njihovih bruto plač in deleža delojemalca v podobnem deležu, lahko hitro ugotovimo velike neenakosti pri zaposlenosti.

Cilj bi moral biti, da so vsi delovni potenciali plačani na osnovi tržne ponudbe in povpraševanja. To je za politično elito verjetno nesprejemljiva rešitev. Ustava in zakonodaja določa za veliko večino splošnih in skupnih dejavnosti kot neprofitnih in netržnih. To je nerealno razmišljanje, saj izvajalci porabljajo ali uporabljajo delovne faktorje po tržnih cenah. Tudi rezultati bi morali biti po tržnih cenah kot merilo uspešnosti posamezne delovne enote ali zavoda in za enoto ali zavod bi morala biti točno določena vsebina odhodkovnih in prihodkovnih postavk. Tako bi prišli do podatka o gospodarni in učinkoviti porabi sredstev za delo in ceno rezultatov dela. V tej povezavi je treba upoštevati še diskriminacijo plačevalcev za splošne in skupne potrebe. Te so odvisne od višine plač in ne od cene storitev za zadovoljitev potreb. Vse to navaja na bistvene spremembe družbenih računov ter načina in delovanja posameznih dejavnosti. Potrebne so velike spremembe na področju:

• izvršilne oblasti (decentralizacija upravljanja na nižje ravni),
• zakonodajne oblasti (sprejemanje le zakonodaje, ki je posplošeno pomembna za celotno državo, vse drugo je preneseno na nižjo raven),
• gospodarstvo (uvedba neto plačnega sistema),
• negospodarstvo (iz davka se financira zadovoljitev splošnih potreb: obramba, varnost, zunanja predstavništva, davčna služba, pravne zadeve in morda še kakšna malenkost, vse drugo se financira prek zavarovalnih polic ali neposredno prek usmerjenih dajatev za posamične namene). V ta sklop sodi tudi financiranje lokalnih skupnosti ali združenj občin v višje oblike združevanja,
• področje zavarovanja in tveganj,
• področje upokojevanja,
• financiranje lokalnih skupnosti itd.

Kaj pridobimo in kako lahko to vpliva na dvig ravni plač? Pridobimo veliko:

• poenostavitev družbenega delovanja,
• bistveno znižanje družbenih stroškov »javnega« dela,
• postopno večja konkurenčnost,
• izenačitev pravic in dolžnosti vseh zaposlenih in pogoji za dvig plač v odvisnosti od produktivnosti dela. Tu je treba poudariti, da je produktivnost na ravni izvedbene faze nekaj drugega kot splošna družbena produktivnost.

Kaj moramo storiti?

• bistveno spremeniti in poenostaviti ustavne listine in zakonodajo,
• omejiti pristojnosti sedanjih izvršnih, zakonodajnih in sodnih oblasti,
• spremeniti razmišljanje in ugotoviti svoje družbene probleme ter svoje potrebe poskusiti zadovoljiti v kar največjem obsegu,
• za uvedbo nekaterih sprememb bodo potrebna prehodna obdobja.

Takšen projekt je zahteven, če upoštevamo velik odpor današnjih struktur in slabe navade ter razvade. Pri tem ne bo trpela socialna država, ne bodo nastopili višji stroški družbene nadgradnje (ti bodo nižji), zagotovili bomo višje plače posameznikom, ki bodo ohranili delo (javne službe), ne bodo se povečali stroški za gospodarske enote in s tem se ne bo zmanjšala konkurenčnost producentov.
Projekt bi morali dopolniti z namenskim ciljem, da se zagotovi dohodek, ki ga potrebujemo za normalno življenje, ki bi ga prejemal zaposleni ali nezaposleni. To bi bila varovalka za izkoreninjenje revščine na eni in svobodo odločanja posameznika, da ne sprejme kateregakoli dela za nerazumno nizko plačilo. V zvezi s tem je treba poudariti, da je namen tudi sprostiti odpuščanje in zaposlovanje ter odpraviti vse transferje za brezposelne.

V zaključku naj poudarim, da je spremembe mogoče uvesti, da se s tem spremeni delovanje vladnih struktur in so tako imenovani razvojni državni proračuni odpravljeni. Infrastrukturne investicije morajo biti financirane z varčevanjem in izdajo obveznic, katerih prejemniki bodo dobili motiv za tovrstne naložbe. V državnem proračunu je treba zagotoviti del za zniževanje državnega dolga. Z uvedbo se izvede celostna davčna reforma in poenostavi ali opusti davek na nepremičnine, ki bo (je) drag in nepotreben. Če bomo dvignili splošno družbeno produktivnost, pritegnili velike množice zaposlenih v produkcijo življenjsko potrebnih dobrin in odpravili ali bistveno omejili družbeno nepotrebno delo in s tem družbene stroške. Socialna država bo ostala ali se bo še izboljšala, če odmislimo, da danes potrebuje socialno pomoč veliko zaposlenih.

Hafner Janez, dipl. oec., Medvode