Odprite okna ...

Za javno dobro. No, od takratnih »kulturnih« praks se nismo kaj dosti naučili, saj se nam še pogosto dogajajo. Žal pa si nismo zapomnili niti mota Evropske prestolnice kulture, ki so ga na odprtju na ves glas kričali umetniki: »Odprite okna!«, »Odprite okna na stežaj!« …

Zakaj o tem? Iz Bostona se je vrnil naš kolumnist, dr. Matevž Raškovič, ki v kolumni zapiše, »da je dober mentor včasih pomembnejši kot vodja, saj mladim učencem ali novim sodelavcem podaja svoje izkušnje, jih opolnomoči, jim daje zalet in zagon, presega institucionalne meje ter zna mentoriranca postaviti pred organizacijo«. Takšno mentorico je naš kolumnist imel. Na njeno pobudo je odšel v svet, kjer je hrepenel po vrnitvi v domovino. A ko je prišel, je komaj čakal, da odide. In zdaj res in spet odhaja. V Šanghaj.

Pravi, da je v Sloveniji kot v zatohli pisarni brez zraka. V njej so zaposleni nejevoljni, vse boli glava in jih muči tesnoba, a nihče ne pomisli, da jim do boljšega počutja manjka zelo malo. Le korak do okna. V Sloveniji ni zraka, dušimo se. Tako zelo, da v Londonu psihiatri Slovencem neredko postavijo podobno diagnozo. Vzrok: slovenska gonja k uspehu in odrekanju brez možnosti katarze, uresničitve sanj. Vsem uspešnim, nadpovprečnim, drugačnim, boljšim, z eno besedo zmagovalcem, je treba pri nas vreči polena po noge. Jih zadušiti. Zato se človek kar malo začudi, da Noah Charney, Američan, priseljen k nam, v svoji knjigi Slovenologija piše o Sloveniji kot najboljši državi na svetu. Zdi se kot cinizem, a le na prvi pogled. V resnici res živimo v lepi deželi. Le (nekateri) ljudje so malo čudni.

P. S. Danes je prvi šolski dan. Vsem otrokom privoščim tako pogumne in samozavestne učitelje in mentorje, da bodo brez zadržkov z najmlajšimi skupaj zapeli šolsko himno upora Another Brick in the Wall legendarne zasedbe Pink Floyd. In ko se bo to zgodilo, se na pročeljih nekaterih gimnazij ne bodo več vsako leto znova pojavljali velikanski grafiti »Kdor vstopiš, pusti zunaj upe vsake«.