Odprimo okna upanju

Kljub številnim zapletom se premika pri tujih investicijah. Magna je dobila gradbeno dovoljenje in dela v Hočah so se začela. V Kočevju nestrpno čakajo gradnjo tovarne japonske Yaskawe, v Logatcu pa se veselijo, da bo v nekdanjih prostorih tovarne KLI Logatec svoj obrat postavil Sumitomo Rubber Industries.

Vse to se dogaja okoli nas. Bogati so še bogatejši, kot so bili. Spodbudno je to, da imamo v Sloveniji kar nekaj novih bogatašev, ki so obogateli s svojim znanjem v visokotehnoloških panogah. Kakorkoli se nam morda zdi hecno, da nekdo lahko lepo živi od govoreče mačke, je Outfit 7 ustvaril več milijonarjev.

Več ko bo mladih, ki so dojeli, da se njihov trg ne konča na Karavankah ali Kolpi, in ki zmorejo to zavedanje dobro unovčiti, bolje bo nam vsem. Ti ljudje se bogastva ne sramujejo in prav je tako, oni nikomur niso ničesar ukradli, kot so to z ne pretirano skrito pomočjo politike počeli nekateri tranzicijski »maherji«.

Tisti povsem običajni ljudje, ki niso milijonarji, vse to vidijo. Ko jim zvečer po televiziji voditelj sporoča lepe statistične podatke, to primerjajo s stanjem v svojem žepu in se povsem legitimno vprašajo: »Kaj imam jaz od gospodarskega razcveta?«

Ljudem, ki se s trdim delom komaj prebijejo iz meseca v mesec, je treba prisluhniti, preden bo prepozno. Kot družba smo preveč bogati, da bi bil katerikoli otrok lačen. Kot družba smo preveč bogati in plačamo preveč davkov, da bi luknje socialne države krpali prostovoljci. Upanje, da solidarnosti in empatije cinizem še ni povsem izrinil iz podalpskega raja, še živi. Tudi bogatim je lepše živeti v družbi, ki ni povsem revna.