Občutite in slišite sočloveka?

Ker je to vprašanje ključno za vse nas, smo za zadnjo izdajo Sveta kapitala, s katero se, spoštovani bralci, poslavljamo od vas, še posebej skrbno, z veliko pozornosti in misli na vas izbrali leitmotiv, ki vas bo spremljal od prve do zadnje črke. To je empatija. Vas to čudi?

Verjetno bi vas še pred slabim desetletjem, saj se za to psihološko sposobnost ni zmenila niti znanost, kaj šele študije podjetništva. Zares nenavadno, saj je empatija pomemben gradnik življenja, tudi poslovanja. Namreč, človeška vrsta je v osnovi družabna. Ima notranji vzgib za združevanje. Površen dokaz lahko najdemo že v biologiji, v težnji po povezovanju molekul, ki je pravzaprav pogoj za nastanek organizmov. V resnici je povezanost, sočutje, empatija, sobivanje najmočnejše orožje v človekovem arzenalu, s katerim se obranimo neuspeha, občutka odrinjenosti, tesnobe, nesmisla, izgorelosti in podobno.

Navsezadnje, saj vemo, da je poleg usmrtitve za človeško vrsto najhujša kazen samica. Ljudje brez družbe postanejo žalostni, umirajo mnogo prej. Roman Krznaric, eden najvplivnejših sodobnih britanskih socialnih filozofov, to potrjuje z izsledki svojega dolgoletnega raziskovanja, ki so pokazali, da so v svojem življenju najbolj uživali oziroma živeli najbolj izpolnjeno prav tisti, ki so veliko svojega časa porabili za razmišljanje, kako pomagati drugim. V poslu je enako. Britanska družbena aktivistka in podjetnica Belinda Parmar je prepričana, da dandanes noben posel ne bo preživel brez empatije.


Empatija je pač prirojena lastnost ljudi – opic, delfinov, pa tudi raznih drugih sesalcev. Kar 98 odstotkov ljudi ima sposobnost empatije, vendar kakor ocenjujejo naši sogovorniki, živimo daleč pod svojim empatičnim potencialom. Pa obstaja rešitev?

Seveda! Empatijo je mogoče vaditi. »Dober recept za empatično zdravje je, da se vsaj enkrat na teden – ne le površno – pogovarjate z nekom, ki vam je bil do tedaj neznan. Kaj v resnici veste o poštarici s številnimi pirsingi, ki vam redno prinaša pošto?« sprašuje Krznaric svoje bralce na uvodnih straneh Sveta kapitala.

Ljudje z visoko stopnjo empatije so nenehno radovedni, poskušajo razumeti način razmišljanja drugih, berejo knjige, intervjuje, gledajo filme, hodijo v muzeje, kritično pretresajo svoje predsodke, se zapletajo v pogovore z drugimi ljudmi, otroško radovedno postavljajo vprašanja – in so pripravljeni odgovoriti odprto, ne skrivajo lastnih slabosti. Morda pa je dobra ideja za urjenje empatije, ki človeku v poslu ali drugod ničesar ne odnaša, ampak kvečjemu veliko prinaša (tako da je tudi najbolj preračunljivim vredno izboljšati to sposobnost), obisk londonskega Muzeja empatije, kjer lahko ne le figurativno, ampak prav zares stopite v čevlje drugega človeka. Med sprehodom v njegovih čevljih lahko tudi prisluhnete življenjski zgodbi denimo begunca iz Sirije, prostitutke, vojnega veterana, nevrokirurga ... in morda boste ne le slišali, ampak tudi občutili lastnikove misli, občutja, čustva, strahove, dvome, sanje ...

Morda se vam zdi vse skupaj smešno in bi na tem mestu raje prebirali finančne prognoze in konstrukcije, podkrepljene z utemeljeno vizijo mednarodne dinamike in panožnega razvoja, a z vso odgovornostjo trdim, da so te le pozitivna kolateralna škoda siceršnjih poštenih poslovnih praks, temelječih na empatiji. Zatorej, ni čudno, da naše gostujoče pero zapiše, da se empatičen vodja zaveda naslednjega načela: »Če želiš, da te drugi razumejo, se najprej ti potrudi razumeti njih.« Izvršni direktor emiratskega holdinga pa le še dodaja, da morate vedeti, da »ljudje, ki jih vodite, od vas pričakujejo veliko. Želijo si, da ste popolni, in pogosto pozabijo, da ste tudi vi samo človek. Toda bolj ko ste človeški z njimi, več zaupanja in empatije vam naklonijo.«


Spoštovani bralci, pred skoraj petimi leti sem vam obljubila, da bomo s svojim pisanjem poskušali besedi kapital, ki ima, kakor smo se prepričali v obsežni anketi, precej negativen prizvok, nadeti bolj človeški obraz. Menim, da je že samo ta edicija, ki smo jo posvetili empatiji, dokaz naše dane besede. Obljubo ali zavezo pa smo lahko izpolnili le tako, da smo se držali načela, da Svet kapitala najprej in v prvi vrsti ustvarjamo ljudje z mislijo na ljudi. In to smo tudi bili! Zato se vsem svojim cenjenim kolegom in vsem gostujočim peresom srčno zahvaljujem za predanost in za vse zgodbe, znanje in izkušnje, ki so za poslovno srenjo in širše za slovensko javnost neprecenljive in večne. Tisk ostane. Za zmeraj. In mi smo v petih letih spisali ne le bogat učbenik poslovanja, ampak tudi življenja. Zatorej, hvala vsem ustvarjalcem, ki seveda ne bi obstajali brez vas ... cenjenih bralcev! Srečno!