Norost ekonomskega razuma

Uporabljam jedilni pribor, ki ga je pred desetletji uporabljala moja stara mama, uporabljal pa ga je tudi njen soprog, moj ded. In na misel mi ne pride, da bi se vdal skušnjavi in zbiral nalepke, da bi pozneje po zelo ugodni ceni kupil jedilni pribor znane blagovne znamke X samo zato, ker me prek televizijskega zaslona vztrajno nagovarjajo, naj storim prav to. Še več: upam, da bodo moj jedilni pribor uporabljali tudi najini vnuki. Če se bo to zgodilo, bo v uporabi tudi sto let po tem, ko so ga izdelali. Zakaj sem to zapisal?

Zaradi argumenta, ki sledi. Najdemo ga v naravi življenja, ki ga živimo.

Ljudje morajo želeti in potrebovati blago, drugače ima svet kapitala težave. Dobrine je preprosto treba kupovati.

Če se hoče aktualni sistem družbenega življenja obnavljati, je treba proizvajati več in hitreje, sistem mora nenehno rasti in rasti, ves čas se mora povečevati, saj sicer ne more akumulirati kapitala in kopičiti profitov. Take so zakonitosti sistema, ne lastnosti ali značilnosti posameznikov. Povsem zgrešeno je zato reči, da so ljudje požrešni, pohlepni in podobno. Nekateri sicer so, toda njihove osebnostne značilnosti nimajo nobene resne zveze z delovanjem kapitalizma.

Prav v zadnjih mesecih nam nenehno govorijo, kako dobro deluje gospodarstvo, kako srečni smo lahko in kako lepa prihodnost nas čaka. A bodimo pošteni in povejmo zgodbo v celoti. Ponazarja jo še nekaj objektivnih podatkov, ki jih je pametno uporabljati namesto prijazno zvenečih metafor in alegorij oziroma prispodob.

Zaradi rabe fosilnih goriv nenehno narašča količina ogljikovega dioksida v zraku. Napovedi znanstvenikov za leto 2017 so: rast za 2 % v primerjavi z letom 2016. Takrat je šlo v ozračje 36,2 milijarde ton ogljikovega dioksida, leta 2017 pa 36,8 milijarde ton. Kljub vsem naporom, metaforam, obljubam ljudem in prisegam, da bo tokrat vse drugače, se je torej količina v enem samem letu povečala za več kot pol milijarde ton.

Še en podatek. Leta 2017 so ekstremni vremenski pojavi, vročina, suša, požari, poplave, orkani in nalivi dežja, povzročili toliko škode, da so v ZDA stroški potolkli vse dosedanje rekorde.

Tretji podatek. Petega februarja letos je bilo širše območje okoli severnega zemeljskega tečaja 30 stopinj Celzija toplejše od povprečja 1979–2000.

Še tole. Na Kitajskem so v zadnjih letih zgradili mesta, ki jih imenujejo mesta duhov. V njih skoraj dobesedno ne živi nihče in celo lastniki tamkajšnjih stanovanj nočejo živeti v njih. Zgradili so jih izključno zaradi investiranja, ki ga je določila vlada, rasti cen in denarja, nikakor za potrebe ali želje ljudi. Takih mest s celotno infrastrukturo, ki jo mesto potrebuje, je več kot petdeset, v nekaterih bi lahko živelo tudi po milijon prebivalcev.

Ko tako presedlamo od všečnih metafor o rasti k objektivnim podatkom, je zgodba precej drugačna, potrebujemo pa še njeno razlago. Zakaj je tako?

Kot rečeno, knjigo z naslovom Marx, Kapital in norost ekonomskega razuma je spisal David Harvey, avtor svetovno znane knjige Kratka zgodovina neoliberalizma. V čem je norost (madness) ekonomskega razuma in v kakšni zvezi je z jedilnim priborom moje stare mame?

Naj poudarim, da je neoliberalizem dober izraz, ki nam pomaga razumeti, kaj se dogaja po svetu zadnja štiri desetletja, pa naj imamo pred seboj segrevanje zemlje, kitajska mesta duhov ali gospodarsko rast.

Shutterstock

Dogaja se politični projekt, ki ima jasno določeni razsežnosti: centraliziranje in kopičenje moči v rokah elit in lastnikov kapitala. To se nadaljuje iz dneva v dan, zato ne bi smeli biti naivni in verjeti, da je kapitalizem demokratičen, ker očitno ni. O vsem odločajo ljudje, ki imajo dostop do kapitala.

Politični projekt je objektivni in strukturno nujni projekt kapitalizma, ki se je takrat znašel v resnih škripcih in ga je bilo treba reševati. Reševanje je bilo potrebno, kajti osnovna zakonitost, ki poganja kapitalizem, je tale: iz manj denarja narediti več denarja. Z denarjem kupiš tudi delovno silo, da bi ga imel zvečer več, kot ga imaš zjutraj. Brez takih nakupov je mogoče iz manj denarja narediti več denarja zgolj s čaranjem. Kopičenje in centraliziranje kapitala ima za posledico ustvarjanje življenjskih slogov ljudi.

Svet kapitala se mora spiralno širiti, kar pomeni, da nenehno uhaja iz rok. Krize so zato nujne. Ljudje morajo želeti in potrebovati blago, drugače ima svet kapitala težave. Dobrine je preprosto treba kupovati in blago tudi, zato so življenjski slogi tako zelo nujno potrebni. Nič ne sme ovirati širjenja, nič ga ne sme ustavljati. Konstrukcija potreb in želja, ki napolnjujejo življenjske sloge, je preprosto nujna. Nenehno preoblikovanje obojega tudi.

Kako torej skrbiš za spiralo, za neskončno širjenje in akumuliranje kapitala v končnem svetu? Krize nastanejo že, če ne prodaš dovolj blaga dovolj hitro. Vse je treba prodati hitro. In dobrina ne sme trajati. Ne smete je imeti v rabi leta ali celo desetletja. Torej je treba oblikovati nove in nove sloge življenja, nove in nove potrebe in nove in nove želje po dobrinah. O njih ne odločajo ljudje. Ali pač?

* Dušan Rutar je filozof in psihoanalitik. Zase pravi, da je neodvisni mislec in nepodkupljiv človek v svetu, v katerem se zdi, 
da ima vse in vsakdo svojo ceno.