Nismo bogovi. Razumete?

Bliskovita in nepričakovana klofuta, ki jo je koronavirus človeški civilizaciji primazal čez noč, nam kaže, kaj edino zares šteje.
Fotografija: Petra Kovič, odgovorna urednica Sveta kapitala.
Odpri galerijo
Petra Kovič, odgovorna urednica Sveta kapitala.

Ne, nebo ni edina meja. Ni. In pika. Meje so. In vselej so bile. In bodo. A svet jih je ignoriral. Prestopal. Zato je zdaj v nemilosti. Narava nam vrača udarec. Kot da bi imela notranji vzgib, nujo po ravnovesju. Po normalnosti. Še včeraj so nas vodile strupene sanje. Slava, bogastvo, denar, denar, še več denarja.

Bliskovita in nepričakovana klofuta, ki jo je koronavirus človeški civilizaciji primazal čez noč, nam zdaj kaže ne le našo resnično nemoč, temveč tudi, kaj edino zares šteje, in to je zdravje. Pandemija je civilizacijo razgalila. Pred jutrišnjem dnem stoji gola, ranljiva, popolnoma prestrašena, po eni strani oropana normalnega življenja, po drugi zasičena z gnilim blagom, ki smo ga nabirali v zadnjih letih in ki v karanteni nima nikakršne vrednosti.

Če samo pomislim, koliko velikanskih rož­natih flamingov se je lani zibalo v turkiznih vodah svetovnih morij in bazenov?! Bili so kralji všečkov na instagramu! Tako kot izgorelost, izčrpanost, neuspeli zakoni, depresivni otroci in povsem uničeni medosebni odnosi …

Da, živeli smo skrajnosti. Vsi obe. In čeprav me vsaka nova številka umrlih ali obolelih za covid-19 pretrese in v moje telo naseli nov strah, novo tesnobo, novo vprašanje, ali bomo zmogli, kar nas čaka, je nujno priznati: živeli smo v dekadenci, ki ima že v svojem DNK zapečaten brutalen konec. Streznitev. Bili smo zavedeni, omamljeni. Bili smo vsemogočni. A v resnici prav nič drugačni kot civilizacije pred nami. Egipčani so denimo gradili piramide, s katerimi so se hoteli približati bogovom, ravno v času največjega razmaha, ki je bil obenem njihov konec. Civilizacije si pač gradijo največje bogastvo v trenutku, ko se soočajo s smrtjo.

{embed_foto}656950{/embed_foto

Sliši se morbidno, zato obžalujem ta zapis in upam, da bo pandemija, ki je po besedah nemške kanclerke Angele Merkel po drugi svetovni vojni največji izziv, ki nam je spodnesel tla pod nogami, le lekcija o tem, da je nevarno biti vzvišen, aroganten, lahkomiseln, pohlepen ali nehvaležen. Ne morem verjeti, kako smo kot civilizacija in kot posamezniki na to pozabili.

Da, vedli smo se kot vsemogočni bogovi, pozabili pa, da je tak status rezerviran le za izjemne ljudi. Predvsem tiste, ki nikdar ne pozabijo na hvalež­nost do narave, dela, priboljškov ali ljudi, ki nam pomagajo, ko smo v stiski. Zato na dan, ko spet preštevamo obolele in umrle, poslušamo o zapiranju tovarn, dotikanju borznega dna in veliki možnosti za podobno hudo svetovno gospodarsko krizo, kot jo je povzročil finančni zlom leta 2008, ploskam vsem, ki nesebično pomagajo in se borijo bodisi za zdravje, bodisi podjetja, ki so ujeta v strašni negotovosti, bodisi za ukrepe in rešitve, ki bodo čim prej končali to nočno moro.

Svet nikdar več ne bo tak, kakršen je bil. Morda bo boljši. Upam, da bo boljši, saj navsezadnje verjamem in hočem verjeti nekdanjemu telesnemu stražarju savdske kraljeve družine, ki je dejal, da »bodo težki časi ustvarili močne ljudi, ti močni ljudje pa bodo potem ustvarili dobre čase«. Ti pridejo. Prav gotovo! Ostanite zdravi. Hvaležni. In odgovorni. Srečno!
***
Uredništvo se bralcem in bralkam iskreno opravičuje, če v času, ko boste brali revijo, podatki ne bodo več ustrezni. Že v dneh tik pred oddajo mesečnika v tiskarno smo sproti popravljali številke v člankih, ki so se pod težo okoliščin izrazito hitro spreminjale.

Več iz rubrike