Nihče ni popoln*

Po prebivalstvu predstavlja Slovenija v primerjavi z Veliko Britanijo približno 3,0 odstotke, po BDP pa 1,7 odstotka.
Fotografija: Kje so naši odgovori na vprašanje, zakaj nas je, upoštevajoč razlike v ravni cen pri ravni BDP v primerjavi s povprečjem EU, prehitela Češka Republika, obenem pa nas Poljska, Slovaška in Estonija naglo dohitevajo? Foto: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Kje so naši odgovori na vprašanje, zakaj nas je, upoštevajoč razlike v ravni cen pri ravni BDP v primerjavi s povprečjem EU, prehitela Češka Republika, obenem pa nas Poljska, Slovaška in Estonija naglo dohitevajo? Foto: Jure Eržen/Delo

​Nobody is perfect*. Ob njenem izidu leta 2014 sem na mah prebral knjigo Borisa Johnsona »The Churchill Factor«. Redko katero biografsko delo se mi je tako močno vtisnilo v spomin kot knjiga, v kateri avtor po mojem mnenju odlično oriše življenjsko pot in razmere, v katerih je avtor izraza »združene države Evrope« sooblikoval zgodovino naše celine in naše skupnosti EU. Pravi kontrast pa je zame Johnsonova dejavnost v zvezi z brexitom.

Čeprav je kmalu resigniral kot zunanji minister, nam je dal dovolj časa, da ga vendar moramo ocenjevati kot enega najvidnejših pobornikov te za EU, a tudi za Veliko Britanijo res najmanj primerne odločitve. Da je takšna, kažejo tako težave z izstopom, s katerim bi bili zadovoljni obe strani, vztrajni protesti dela prebivalstva, ki si želi ponovitve referenduma, povrh pa breksitarjem res ne »štima« ekonomika. Ne vem namreč, kdo zna razložiti, da je manjši notranji trg boljši od večjega ali pa da v današnjih globalnih razmerah gospodarjenja manjše gospodarstvo prinaša več prednosti od velikega.

Stvar, ki jo torej vidim le kot negativno, ima za nas sicer tudi pozitiven nauk, in to seveda za prihajajoče evropske volitve. Se ne udeležiti volitev, češ da je jasno, da bo enako še naprej, nato pa jamrati, je zgleden primer slovenskega pregovora, da je po toči zvoniti prepozno.

Od »izpada« britanskega zunanjega ministra Jeremyja Hunta (Slovenija – nekdanji sovjetski vazal), ki je med slovenskimi domoljubi povzročil pravi vihar, je po Dravi preteklo že dovolj vode, da si ga lahko pogledamo z nekoliko hladnejšo glavo. Kot je bilo pričakovati, so se javili k besedi vsi, ki imajo kaj povedati v javnem medijskem prostoru, ko gre za tako očiten eksces proti naši domovini. Vendar je možno opaziti tudi skupni imenovalec teh napadov na Hunta – kaj bo govoril on, ki ne pozna slovenskih posebnosti. Res je, da smo bili po ureditvi bliže sovjetskemu bloku kot zahodni Evropi, ampak po Titovem uporu Stalinu smo postali povsem drugačna družba. Tukaj se seveda predpostavlja, da se je Tito postavil sovjetskemu tiranu po robu, da bi zaščitil našo pot v socializem po naši meri. Ob tem, da naš model ni bil kaj prida manj gospodarsko katastrofičen od sovjetskega, je z današnje perspektive verjetneje, da se je naš maršal ob rastoči sovjetski hegemoniji bolj zbal za svoj koncept Zveze komunistov Jugoslavije, kot pa da ga je skrbela gospodarska ali celo demokratična prosperiteta Jugoslavije.

Ko sodimo torej kot breksitarja pomanjkljivo informiranega britanskega zunanjega ministra, pa je prav, da poskusimo tudi vsaj malo stopiti v njegove čevlje. Pustimo britansko dosedanjo vlogo v svetovni zgodovini in upoštevajmo le njeno velikost. Po prebivalstvu predstavlja Slovenija v primerjavi z Veliko Britanijo približno 3,0 odstotke, po bruto domačem proizvodu – BDP pa 1,7 odstotka. Naredimo sedaj za nas geografsko primerljivo pot od nas v smeri manjše razvitosti, kar grobo vzeto v Evropi pač pomeni jugovzhod. V Bolgariji vzemimo – prosim, res le kot primer – mesto Šumen z 90.000 prebivalci. To je okoli 4,5 odstotka slovenskega prebivalstva. Nedaleč od njega najdemo na zemljevidu mesto Jambol z 69.000 prebivalci (3,4 odstotka slovenskega prebivalstva). Za primer – ampak res le za primer, prosim – vzemimo, da so bili prebivalci obeh mest v preteklosti znani kot tihotapci blaga iz Turčije, le da je bila to v Jambolu mnogo bolje razvita dejavnost. In sedaj, spet le za primer, pride v Šumen slovenski zunanji minister denimo na odkritje nekega spomenika. Vidi se jasen napredek, ki so ga ostvarili prebivalci Šumena, in naš minister pohiti s pohvalo, da je res lepo, kaj je to mesto kot nekdanje tihotapsko središče doseglo v zadnjih tridesetih letih ...

Tudi zaradi tveganja, ki ga prinaša naš majhen obseg, in ko na podoben način glede nas spodrsne mnogo večjim po obsegu ali gospodarski moči (z barvami in obliko naše zastave jih k temu sicer sami napeljujemo), menim, da bi morali tudi ocene iz tujine, ki nam niso všeč, pa četudi smo prepričani, da so »faux pas«, jemati mirneje. Posvetimo se raje slikam, na katerih pa res ne izgledamo tako v redu.

Tudi sam sem bil med tistimi ponosnimi predstavniki Slovenije na konferencah v tujini, ki sem našo mlado državo izpostavljal kot najbolj razvito bivšo socialistično skupnost na svetu. Seveda smo ob tem razpolagali s podatki, po katerih smo leta 1995 Češko republiko (nekdanjega sovjetskega vazala) pri BDP na prebivalca glede na različne vire podatkov presegali za okoli 15 odstotkov, in prenekaterikrat jezili češke kolege, ki so bili seveda brez pravih argumentov prepričani, da so kajpak oni razvitejši (mogoče zato, ker so po številu prebivalstva petkrat tako veliki kot mi?). Če gledamo primerjavo med državama glede na BDP po tržnem tečaju, se razmere niso kaj prida spremenile in je Slovenija še zmeraj za 13 odstotkov pred Češko.

Ko gre za primerjave ravni BDP na prebivalstvo med državami, ekonomisti radi posegamo po podatkih, ki so očiščeni glede na razliko v ravni cen med primerjanimi državami (t. i. PPS – »purchasing power standard«). Upoštevajoč primerjavo z referenčno ravnijo dohodka – EU, je tudi tukaj v letu 2006 Slovenija presegala Češko za okoli 9 odstotkov (Eurostat). Vendar pa leta 2017 vidimo povsem drugo sliko. Medtem ko je bil leta 2006 slovenski indeks pri tem kazalcu 86, češki pa 79, izhaja iz podatkov za leto 2017, da so nas naši konkurenti za primat prehiteli (Slovenija 85 nasproti Češka 86), pri čemer je torej relativno glede na uporabljene podatke Slovenija celo nazadovala. Ne pozabimo tudi tega, da moramo, čeprav še ne dosegajo naše ravni tako upoštevanega PDB, nasproti slovenskemu zaostajanju pri doseganju povprečja EU postaviti napredek držav, kot so Poljska, Slovaška in Estonija, ki so med leti 2006 in 2017 napredovale z (neponderiranim) indeksom 122 (torej za 22 odstotkov).

Nekako se v Sloveniji ne spomnim analiz, zapisov ali izjav politikov, ekonomistov ali publicistov o tem, kako je prišlo do tega relativnega zaostajanja. Je podatek BDP na prebivalstva glede na PPS mogoče po novem neustrezen in smo dejansko še zmeraj pred Čehi? Če ni tako, kje so naši odgovori na vprašanje, zakaj nas je torej, upoštevajoč razlike v ravni cen pri ravni BDP v primerjavi s povprečjem EU, prehitela Češka republika, obenem pa nas Poljska, Slovaška in Estonija naglo dohitevajo? Menim, da je manj pomembno, kako pomembna država menimo, da smo, in natančno katere naše posebnosti mora poznati nekdo, ki nas omenja. Pomembneje je, kaj počnemo z našimi nekdanjimi in sedanjimi prednostmi, in da če se že razjezimo, zavrnemo napačno navedeni podatek. Dejstva torej.

Več iz rubrike

Komentarji: