Neodgovornost odgovornega kapitalizma

Med drugim jim je sporočil, da »napredek ni povezan samo s finančno uspešnostjo korporacij, temveč tudi s pozitivnim prispevkom širši družbi«. V steklenih stolpih svetovnih gospodarstvenikov, tudi tistih najbolj vplivnih, se kopiči skrb nad počasnim, vendar vztrajnim drsenjem v območ­je družbene in ekološke krize. Medtem ko nihče med njimi ne bi priznal, da je mogoče iskati krivca v globljih, inherentnih lastnostih obstoječega ekonomskega sistema, pa jih vedno več išče načine, kako kapitalizem potisniti v smer večje odgovornosti. Alternative seveda ni, vendar nam establišment sporoča, da si lahko oddahnemo. Našli so rešitev. Odgovorni kapitalizem.

Odgovorni kapitalizem danes postaja nekakšna krilatica levega, sredinskega in desnega establišmenta. Pri tem imamo pravico in dolžnost, da preizprašamo iskrenost tega zasuka. Ali lahko nekaj tako zelo neodgovornega, kot je kapitalizem poznega 20. in 21. stoletja, kar naenkrat postane prizanesljivo do ljudi in narave? Ali je pomik k odgovornemu kapitalizmu resen poskus korekcije vseh grehov sistema ali pa je predvsem manipulativni marketing prav tistih posameznikov, ki bi z nujnimi spremembami izgubili največ?



O zasuku kapitalizma k odgovornosti so se letos pogovarjali tudi v Davosu. Razpravljalo se je o deležniškem kapitalizmu, ki naj bi pomenil zasuk od ozkoglednega delničarskega korporativizma, v katerem je edini smoter poslovanja maksimizacija vrednosti za delničarje, k sledenju ciljev širše skupnosti (lokalno prebivalstvo, flora in favna, prihodnje generacije) ter interesov različnih deležnikov (lastnikov, zaposlenih, menedžerjev, dobaviteljev, konkurence ipd.).

Temelj deležniškega kapitalizma, kakor so razglabljali na forumu, so posebne metrike, ki bi merile odgovornost in trajnost delovanja podjetij v gospodarstvu. Ideja je, da bi interni oddelek v korporaciji po vnaprej določenih merilih ocenil poslovanje na različnih ravneh in oceno vključil v letno poročilo. Potrošniki bi na podlagi teh informacij z lastnimi nakupi odločali o tem, katero podjetje bodo še naprej financirali in katero bodo bojkotirali.

Komu pripada reševanje sveta?

Kako hitro bomo po uvedbi teh metrik videli premik korporacij k odgovornosti, ni povsem jasno. Prav tako ostaja nejasno, kako bi se deležniški kapitalizem odzval na veliko krizo 21. stoletja. Degradacija okolja prek točke brez vrnitve, petdeset let stagnacije realnih plač srednjega razreda na zahodu, izčrpavanje vrednosti iz tretjih držav z izkoriščanjem poceni delovne sile in naravnih virov … Problemi izhajajo iz sistemskih tendenc trenutnega sistema, ki poskrbijo za bogatenje na čistem repu premoženjske distribucije. In korporativne metrike teh tendenc ne bi obrnile.

Deležniški kapitalizem, ki ga predlaga elita za prebroditev krize, ni le nezadosten, temveč tudi kontraproduktiven.

1. Odgovornost bi za največje kršitelje v gospodarstvu (p)ostala prostovoljna, altruistična in subjektivna, namesto da bi bila pravno zavezujoča, moralno pričakovana in univerzalna.

2. Korporativni interes bi prevzel »monopol nad izvrševanjem odgovornosti«. Reševanje sveta bi se tako dokončno preselilo v roke zasebnih in nedemokratičnih institucij, tako kot to že vidimo pri raznih paternalističnih tehnoloških utopistih, kot so na primer Elon Musk, Jeff Bezos in Bill Gates.

3. Sprejetje takega ukrepa na globalni ravni bi verjetno deloma utišalo pritisk javnosti in tako ustavilo politične ukrepe za regulacijo, ki pa je veliko bolj učinkovita pri reševanju velikih družbenih in okoljskih problemov. Zelo naivno in nevarno je v nedogled vztrajati pri dogmi, da nas bosta rešila trg in zasebni interes.

Kdo govori o odgovornosti?

O odgovornem kapitalizmu v Davosu niso govorili samo milijarderji, katerih pogovor je očitno zamegljen s konfliktom interesov, temveč tudi bolj nepristranski strokovnjaki, znanstveniki in akademiki.



Svoj predlog odgovornega kapitalizma je predstavila profesorica Mariana Mazzucato, ki je med ekonomisti postala slavna predvsem zaradi dokaj izvirnega dojemanja vloge države v odnosu do ekonomskega razvoja in inovacij. Mazzucatova trdi, da država s subvencijami skrbi za raziskave in razvoj, z izobrazbo za človeški kapital, z infrastrukturo za funkcionalnost gospodarstva, s protimonopolno zakonodajo za konkurenčnost, z regulacijo delodajalcev za pravice zaposlenih ter z okoljskimi standardi za naravo in prihodnje generacije. Država je ključna tako za napredek kot regulacijo v imenu njenih subjektov, državljanov.

Profesorica v svoji viziji spregleda ali zanemari populistični element demokracije, ki najhuje zadene prav v trenutkih civilizacijskih prevratov. Prav tako pri vprašanju odgovornega kapitalizma ne ponudi nekega teoretično konsistentnega koncepta odgovornosti, s katerim bi lahko postavili univerzalne standarde in omogočili usklajeno politično akcijo na svetovni ravni.

Odgovornost je v politično-ekonomskih krogih očitno precej raztegljiv pojem. Obrat k večji »skrbnosti« sistema je seveda nujen, vendar nikakor ni smiselno, da lahko vsak zase in v okviru svojega interesa določa, kaj pravzaprav pomeni odgovornost.
Da bi se izognili popolni odvisnosti od zasebnikov na eni strani ali popolni odvisnosti od državnikov na drugi, je treba postaviti bolj rigorozne okvire ekonomske odgovornosti tako v eni kot drugi sferi. Začnemo lahko z delitvijo na notranjo in zunanjo odgovornost v gospodarstvu. Prva je odgovornost podjetij do svojih zaposlenih, druga je odgovornost do zunanjih deležnikov, na katere vpliva poslovanje podjetja.

Za vzpostavitev notranje odgovornosti se je treba vrniti k temeljnim liberalnim načelom, ki se jim, dokaj ironično, kapitalizem že več deset­letij uspešno izogiba. Moralna filozofija, na kateri naj bi slonela zahodna civilizacija, zahteva demokratizacijo lastništva in upravljanja podjetij. Na eni strani torej zahteva solastništvo zaposlenih, z njim pa konec najemanja delovne sile na način, kot se v produkciji najemajo drugi produktivni dejavniki (npr. elektrika, polproizvodi, stroji ipd.).



Na drugi strani zahteva participacijo zaposlenih pri nastavljanju direktorjev in menedžmenta, torej konec avtokratičnih ureditev delovnih mest, v okviru katerih odrasli preživijo tretjino življenja. Demokratizacija gospodarstva bi dosegla več ciljev hkrati – zmanjšala bi premoženjsko neenakost, omejila problem eksternalij in onesnaževanja, opolnomočila zaposlene ter zasidrala lastništvo v rokah lokalne populacije, s tem pa preprečila uhajanje dodane vrednosti v roke tujih investitorjev.

Na svetu je veliko prakse lastništva zaposlenih, vendar nobena država na tem področju ni tako uspešna kot ZDA. Njihov model ESOP, ki zajema 10 odstotkov delovne sile zasebnega sektorja oziroma 14 milijonov ljudi, je zelo zanimiva rešitev za vključevanje zaposlenih v lastniške strukture, ne da bi delavce finančno obremenili.

Nikakor to ni oblika nekdanjega samoupravljavskega režima; podjetja ESOP so se po številnih poslovnih indikatorjih izkazala za bolj konkurenčna od klasičnih. Dosegajo višjo produktivnost, večjo pripadnost delavcev, nižjo fluktuacijo zaposlenih in višjo preživetveno stopnjo. Vprašanje seveda obstaja, kako podobne modele razširiti tako v ZDA kot drugje po svetu.



Drugo, zunanjo raven odgovornosti pa je mogoče vzpostaviti po vzoru idej Mazzucatove. Pomembna in glede na trenutno politično degradacijo skorajda pozabljena funkcija države je, da zagovarja interes državljanov. V okviru gospodarstva to običajno pomeni interes tretjih oseb in zunanjih deležnikov. Država stoji za lokalnim prebivalstvom, ki živi ob tovarni, skrbi za odnose z dobavitelji, ki sodelujejo s podjetjem, omogoča življenje delovno nezmožnim in upokojenim, ki so morda nekoč delali v podjetju, ter skrbi za spodbujanje konkurence in varuje pred monopolnimi težnjami podjetja.

Ne nazadnje država skrbi za interese okolja in prihodnjih generacij, ki le počasi dobivajo svoj glas v javnih debatah o gospodarskem in družbenem razvoju. Tudi metrike, ki jih predlaga elita, imajo nekaj uporabnosti, še posebno če bi države regulirale sam proces ocenjevanja in na rezultate vezale davčno politiko. Pri vsem tem pa se je nujno zavedati, da so zaradi mobilnosti kapitala regulatorne politike lahko uspešne le, če so usklajene na svetovni ravni.

Zavesa ignorance počasi pada

Politično telo se je začelo prebujati in zahtevati resne ukrepe na različnih ravneh. Strah se je naselil tudi v manjšino, ki uživa blaginjo statusa quo. Zaveda se, da so pod pritiskom javnega mnenja spremembe neizogibne, vendar sistema ne bo kar zlahka obrnila proti sebi in v prid širokemu interesu. Chomsky je nekoč zapisal, da je establišment zelo učinkovita in močna institucija prav v tem, da širi propagando v podporo sam sebi. S tem nas opozarja, da moramo biti previdni. Establišment nam je tokrat ponudil korporativne metrike, za katere pa se zdi, da so predvsem orodje samoohranitve. Namesto da bi odgovorni kapitalizem reševal družbene in okoljske probleme, najprej rešuje sam sebe, vagoni človeške civilizacije pa ostajajo na tirnicah globalne apokalipse.