Neizpolnjeni pogoji za inovativna podjetja

Podjetje mora za inovacijsko zmogljivost imeti dovolj sposoben raziskovalno-razvojni oddelek, pri čemer je poudarek »razvojni« in ne »raziskovalni«, če sledi osnovni ideji usmerjevalca podjetja. Obseg razvojnega oddelka je odvisen od vrste izdelka kot predmeta inovacije. Ta je lahko enostaven, če so njegove lastnosti omejene na nekaj funkcij. Če je kompleksnejši, ima različne sestavne dele, ki morajo prav tako slediti inovaciji in jo podpirati. Tako se mora tudi sam vključiti v inovativno idejo ter se ji prilagajati. V tem primeru so različne posebnosti in specialnosti. V to kategorijo spadajo različna stikala, varovalke, senzorji, sklopke itd. Povsem drugo predstavljajo kompleksni sistemi z različnimi posebnimi in svojstvenimi lastnostmi kot podsistemi.

Da bi država preživela, preobremenjuje podjetja z davki. Zaradi tega smo nekonkurenčni v primerjavi z Avstrijo in celo Švico. To je absurd.

Vzemimo za primer razvojni projekt desetsedežnega letala na električni pogon, ki bo opravljal prevoz na letališča za medcelinske lete, oddaljene do 450 kilometrov. Podobno kot to danes opravlja GoOpti. To je kompleksen sistem z vrsto podsistemov, ki so medsebojno povezani z različnimi zahtevami, zlasti glede teže in aerodinamičnih lastnosti. Razvoj mora voditi inovator, ki ima zamisel v glavi in iz nje izpeljuje pogoje za podsisteme, ki so lahko vsak zase inovacija. Od glavne ideje se širijo zahteve v podsisteme, ki jih razvija specializiran tim, ki pa nima prostih rok pri odločitvah in zamislih, ampak je pri vsakem koraku, pri vsaki alternativni rešitvi podrejen glavnemu inovatorju, vodji projekta. Sodelovanje je interaktivno: sugestija – odgovor, ugovor – potrditev v posameznih stopnjah. Vodja ali direktor projekta, kakor ga pač imenujemo, koordinira sodelovanje z zunanjimi institucijami, člani tima, univerzami pri iskanju optimalne oblike po aerodinamični zasnovi. Vse sestavlja velik projekt s specifičnostmi, ki morajo delovati timsko. Pri tem ne moremo govoriti o hierarhiji, čeprav so določene povezave podrejene drugim zahtevam. Govorimo o hibridnem inovacijskem sistemu na timski osnovi s točno določenimi odgovornostmi. To je daleč od birokratskega sistema z rigidnimi povezavami, ampak je plavajoč sistem s timsko strukturo.

Za velikost razvojnega oddelka ni pravil. Omejitev so za podjetje stroški. Običajno je izdatek pri tekoči razvojni dejavnosti od 2 do 4 odstotke prihodka podjetja. Vendar to ne velja za dolgoročne projekte. Tedaj dosežejo razvojni stroški do končne faze tehnološke razvojnosti TRL 9, ko so že vključeni razvoj, izdelava in preizkus prototipa do potrditve oblastnih uradov do tretjine prihodka, kar podjetja premostijo z zbiranjem vložka s posojilom ali z začetno javno ponudbo IPO.

Razvojni oddelek z zaposlenimi obsega od 8 do 10 odstotkov zaposlenih v podjetju, če pa je podjetje izrazito inovativno v vseh proizvodih, se ta obseg poveča do 20 odstotkov prihodka (Litostroj je imel 12 odstotkov, Iskra 14 odstotkov, Pipistrel 30 odstotkov zaposlenih). V inovativnih podjetjih se ta delež lahko spreminja glede na velikost projekta. Zaposleni se po koncu projekta razporedijo po proizvodnih enotah in tehnoloških pripravah proizvodnje, pri čemer ni pravil, ker je vse odvisno od vodje inovativnih projektov.

Pri nas je menedžment obravnavan kot modna zadeva, vendar nisem zasledil, da bi bil govor o »menedžmentu inventivnosti«. Zato pri nas ni invencij.

O menedžmentu kadrov je pisal že guru menedžmenta Peter Drucker, vendar kasneje o menedžmentu inventivnosti ni bilo govora. Pri nas je menedžment obravnavan kot modna zadeva, pestro, raznovrstno in zlasti pridobitno, kot hvaležna stvar za vrsto posvetov. Vendar doslej nisem nikjer zasledil, da bi bil govor o »menedžmentu inventivnosti«: kako identificirati, zbirati in spodbujati ljudi, predvsem pa kako jim postaviti zanimive in navdušujoče cilje, ljudi s »kreativno domišljijo« ter jih iztrgati iz povprečnosti in rutinskosti. Zato pri nas ni invencij, smo čvrsto vbetonirani v skupino nekdaj socialističnih držav s kolektivizmom in protiindividualizmom.

Pri teh ljudeh izgubi pomen stopnja izobrazbe. Večina velikih inovatorjev je zgodaj zapustila univerzo, ker jih je dolgočasila. Ni jim dajala poleta, ni zastavljala vprašanj brez odgovora. Šli so iskat novih in zapletenih problemov. Doživljali so razočaranja in padce, dokler niso našli svojega poslanstva. Mnogi so do temeljev predrugačili naš pojmovni svet.

Že pred leti sem ugotovil, da se nihče ne loteva menedžmenta razvojne dejavnosti, a stanje se ni izboljšalo. Ni receptov za ljudi, ki se lotevajo organizacije inovacij z visoko stopnjo učinkovitosti. Vzrok je, da ni ljudi, ki bi se pečali z razvojem in imeli tovrstne izkušnje. To je velika luknja.

Vloga države precenjena?

Ne moremo trditi, da je pomoč države podjetjem v rasti, razvoju ali v težavah nezadostna. Podatki o pomoči podjetjem kažejo, da med državami ni tako velikih razlik. Tudi v razvitih državah dobivajo podjetja pomoč od vlade. Je pa pomoč iz virov EU zanje manjša. Tako je v Nemčiji deležno državne pomoči 25,8 odstotka podjetij, iz virov EU pa samo 5,3 odstotka. V Belgiji je 28,7 odstotka podjetij deležno državne pomoči, iz virov EU pa 5,7 odstotka. V Sloveniji je deležno pomoči države 31,5 odstotka podjetij, iz virov EU pa 14,8 odstotka. Na Poljskem država podpira 29,4 odstotka podjetij, iz virov EU pa 23,5 odstotka. Celo Švica z državnimi sredstvi podpira 17 odstotkov podjetij, iz virov EU pa samo 2,6 odstotka. Najbolj država podpira podjetja na Češkem: 40,7 odstotka, iz virov EU pa 24,2 odstotka, kar je skoraj še enkrat več kot pri nas. Očitno se znajo Čehi bolje organizirati oziroma je vlada spretnejša od naše.

Vsaj načeloma je torej državna pomoč podjetjem v vseh državah običajna. Dolžnost podjetij pa je, da se sama najbolje znajdejo. Vodstva podjetij se ne morejo zanesti na nikogar. V težavah jim ne bo nihče priskočil na pomoč. Naša podjetja torej dobijo vladno pomoč kot tuja, da pa niso rezultati enaki kot v razvitih državah, je vzrok v podjetju. Organizacija in stimuliranje osebja sta slaba.

Shutterstock

Kadri novega profila

Pri izbiri kadrov imajo vodje razvoja široka pooblastila. O tem ni predpisov ne receptov. Sami si izberejo ključne sodelavce, ki jih imajo za zagotovilo uspeha. Pri tem ne veljajo hierarhični predpisi, ampak samo kriteriji meritornosti. Nekateri so bolj nadarjeni za določeno panogo in takšne vodstvo podjetja dodeli vodji projekta ne glede na dosedanje odgovornosti. Z medsebojnim soglasjem je treba reševati dosedanje obveze in končati začete naloge. Prav pri tem velikokrat nastanejo spori, a na koncu se vse razplete v dobro udeleženih, pri čemer ima inovativni projekt prioriteto.

Za prostorsko namestitev zaposlenih ni pravil. Pomembno je optimalno komuniciranje in nemoteno delo brez motenj iz okolja. Obstaja dovolj opisov, kako so se tega lotili v velikih svetovnih podjetjih. Vodja projekta ima veliko razgovorov za kooperacijo, zato mora biti dovolj izoliran, da ne moti sodelavcev, ki se morajo poglabljati v reševanje problemov. Za razčiščevanje dilem pri alternativah morajo biti na razpolago sobe s potrebno infrastrukturo za prikaze načrtov.

Zmotno mišljenje prevladujoče javnosti

Problem nagrad ali plač je vedno pereča tema, zlasti v našem sistemu, v katerem so dohodki po določitvi vodje projekta z absolutno tajnostjo tuji. O tem se ne razpravlja. Nagrade po dosežkih so pri nas nekaj, česar se sramujemo. V Nemčiji se nihče ne obregne ob plačo sodelavcev, ker ve, da jo določa vodja glede na dosežke. Oceno lahko poda samo vodja, ki pozna vpliv dosežka na celoten projekt. Na tej točki nas prav v inovativnih podjetjih čaka še mnogo sprememb. Inovativnost ne trpi uravnilovke. Zahteva jasna razmerja prednosti in zaslužnosti. Seveda je za vse najudobnejši birokratski pristop, ki pa ni stimulativen. Vsi govorijo o stimuliranju inovacij kot enem izmed glavnih problemov, ne pa o inovacijah kot takih, o njihovem vplivu na uspešnost in dobičkonosnost podjetja. Debate o tem delikatnem problemu so škodljive in ne vodijo nikamor. Zlasti pri ljudeh, ki nimajo pojma o procesu inventivnosti.
Kdaj se bomo privadili, da vodenje pomeni tudi pravico do nagrajevanja. Nikjer ne piše, da mora biti plača vedno enaka in da ima vsakdo pravico do informacije o plačah sodelavcev. Če je vodja projekta odgovoren za projekt z vsemi posledicami, ima tudi pravico do določanja nagrade za sodelavce. Kdaj se bodo zaposleni navadili, da so plače odsev zaslug in dosežkov ter da mora biti celoten sistem meritorni in ne administrativni? To je ozko povezano z napredkom inovacij in prijav patentov, bolj kot vsi drugi ukrepi. Zakaj to pri nas ne zaživi? Naj si gredo »sindikalisti« ogledat sistem plač v inovativnih podjetjih v Švici, ki je po prijavah patentov ena izmed prvih na svetu. Takoj jim bo jasno, zakaj smo na repu razvitih držav. Demokracija se neha za vrati podjetij. Tam ne veljajo več oportunistična gesla brezbarvnega populizma. Vendar so zaposleni zadovoljni in pripravljeni na skrajni miselni napor, ker vedo, da se jim bo to stokrat povrnilo. Zato so prizadevni. Svoje podjetje hočejo imeti vrhunsko inovativno. Natančno vedo, kaj imajo od tega, in hočejo imeti še več. To je odvisno samo od njih. In to vedo, to imajo v zavesti.

Kakšno škodo je v slovenskem gospodarstvu naredilo populistično samoupravljanje, lahko izračunamo. Kakšen bi lahko bil BDP na prebivalca po petdesetih letih, je razvidno iz poteka BDP v državah, s katerimi se radi primerjamo: Avstrijo, Dansko in Švico. Avstrija je imela BDP na prebivalca leta 2015 40.169 evrov, Švica 79.365 evrov, Belgija 36.525 evrov in Slovenija 18.826 evrov. Te številke so nesporna dejstva, ki jih izračunavajo merodajne mednarodne institucije. Med Slovenijo in Avstrijo je razlika 21.343 evrov na leto na vsakega državljana, torej je bilo v desetih letih izgubljenih oz. zapravljenih 44,01 milijarde evrov. To je naš 1,13-kratni letni BDP leta 2015. Ker je ta razlika delovala nekaj desetletij, da je dobila današnje razsežnosti, so to takšne izgubljene in zapravljene možnosti, da si jih ne moremo niti predstavljati. Današnjih v nebo vpijočih strahot v zdravstvu in revščini ne bi poznali. Ne bi se pečali s pomanjkanjem v šolstvu in pri pokojninah, ko celotna starejša generacija živi pod mejo revščine. Predaleč bi šli, če bi si pri tolikšnem BDP izračunali možne plače in pokojnine. Takšnih slovenskih obupnih razmer v zdravstvu tam ne poznajo. Ta dejstva bi moral poznati sleherni državljan. Potem bo bolj odporen proti populizmu. Zlasti bi jih morali poznati politiki. Ker bi bili bolj odgovorni in bi raje molčali.

Viri teh nesorazmerij so v podjetjih, kot sem jih prej opisal. Tam moramo začeti restavracijo delovnih navad in mišljenja. Njihov davčni delež se steka v državno blagajno. In ta je premajhen. Da bi država preživela, preobremenjuje podjetja z davki. Zaradi tega smo nekonkurenčni v primerjavi z Avstrijo in celo Švico. To je absurd. Vse je povezano v neizprosno verigo dejstev, in sicer vzročno. To ne pomeni, da je krivec en sam. Vsakdo bi moral začeti popravljati napake na svojem koncu. Najbrž se vsi strinjamo, da je napaka v zmotnem mišljenju, ki je boter vseh zablod. Mišljenje je pokvarjeno, ne deluje brezhibno, brez zatikanj in protislovij. Zgodovinski razvoj naše ljudske psihe je bil drugačen kot v razvitih in bogatih državah. Ko se poglabljamo v te razlike, ugotavljamo stoletne razlike, ki so se poglabljale in širile do neprepoznavnosti. Politika je potekala pri nas po drugih tirnicah kot pri razvitih. Na žalost pri nas niso delovali pametni ljudje kot v razvitih državah, ampak zanesenjaki z ideološkimi predsodki.

Če pogledamo podatke o inovacijah, o naših inovativnih podjetjih, ki so pred našim sedanjim časom, moramo priznati, da je teh podjetij premalo, da nimajo dovolj podpore v vladi in da je odnos povprečnih ljudi napačen, zaveden, brez razmisleka o vplivu novih idej na vsakdan slehernega državljana. Potem ne bi gojili čustev zavisti, ki je bila osnova politike v preteklih desetletjih. Zadajmo si nalogo, da bomo te razlike odpravili v desetih letih! Potem bodo inventivni ljudje postali najbolj iskani in najbolj cenjeni. Ne bo se jim treba skrivati in zavračati nagrad zaradi strahu pred javnim zgražanjem in obrekovanjem.