Neenakost, »zadnji razred« oziroma kako skuhati živo žabo

Smo bolj mobilni, potujemo več, pogosteje, ceneje. Včasih je bilo letenje z letalom privilegij, zdaj je to že skoraj pravica. Samoumevno. A vendar, kadilci bodite prekleti! Če so bili možni substituti letalske karte pred tremi desetletji vožnja z vlakom, pot z avtodomom ali potovanje s čezoceansko ladjo, je zdaj substitut nakupa avionske karte lahko že vstopnica za gledališko predstavo ali kino, mogoče tudi romantična večerja v malo boljši restavraciji doma. Časi se spreminjajo, z njimi pa tudi naše dojemanje in referenčne točke.

Pred kratkim je ameriški letalski prevoznik Delta Airlines kot prvi med velikimi letalskimi prevozniki začel ponujati nov razred oziroma raven storitev pod ekonomskim razredom, ki je skozi valove klestenja stroškov postal že surovo špartanski. Delta Airlines je omenjeni razred poimenovala tako imenovani »zadnji razred« (ang. »last class«) ter se pri tem zgledovala po nizkocenovnih prevoznikih in njihovem »ekonomskem minus« razredu. Čeprav nas uvedba novega razreda za letalske potnike najbrž niti ne preseneča, se je kljub temu treba malo zamisliti. Je to samo uspešnejše izpolnjevanje želja različnih segmentov potnikov ter pameten poslovni model ali izraz vse bolj razslojene in neenake globalizirane družbe?

Še pred desetletjem smo letalski potniki lahko leteli v prvem, poslovnem ali ekonomskem razredu s pripadajočo ravnijo storitev, ki je bila, tako kot avionska hrana, spodobna že v ekonomskem razredu. Pa zdaj? Lahko letimo v svoji zasebni rezidenci (ang. »residency class«), ki je z lastno spalnico s pravo posteljo in bivalnim delom ter butlerjem stopnja nad prvim razredom. Potujemo lahko tudi v prvem in poslovnem razredu, a tudi v tako imenovanem premium ekonomskem (ang. »premium economy«) in ekonomskem razredu (ang. »economy«). In zdaj imamo še tako imenovani »zadnji razred« s še tršim in ožjim sedežem, brez oddane prtljage, na koncu letala in s še manj prostora za noge.

Bog si ga vedi, lahko se zelo hitro zgodi, da bo v tem razredu treba dodatno plačati še obisk stranišča. To idejo je že dolgo tega dobil direktor nizkocenovnega letalskega prevoznika Ryanair, a mu evropska komisija tega (za zdaj še) ni dovolila.

In kaj nam lahko uvedba novega razreda pri letalskih prevoznikih pove o družbeni neenakosti in času, v katerem živimo? Na splošno v ekonomski teoriji obstajata dve struji proučevanja odnosa med globalizacijo in družbeno neenakostjo. Prva zagovarja pozitiven vpliv globalizacije na zmanjševanje družbene neenakosti z družbenim napredkom in splošnim zvišanjem dohodkov, ki »dvigne gladino« za vse čolne v morju. A nekateri opozarjajo, da so razvite ter razvijajoče se in nerazvite države pri tem v drugačnih položajih, saj imajo drugačne primerjalne prednosti.

Nobelovec Simon Kuznets je poudaril, da družbeni napredek v začetnih fazah razvoja lahko pogosto poveča družbene neenakosti. To traja, dokler ni učinka družbene redistribucije, ki jo sproži povečanje omenjenih razlik ter vodi v preoblikovanje političnih in ekonomskih institucij. Dolgotrajna neenakost naj bi bila v okviru te usmeritve prej posledica razlik v tehnologijah kot same globalizacije, ki dvigne gladino za vse.

Druga usmeritev poudarja, da splošno zvišanje ravni dohodkov še ne pomeni tudi enakopravne udeležbe pri delitvi, predvsem zaradi prevladujočega vpliva družbenih elit, neenakopravne obravnave posameznih družbenih skupin, družbenoekonomskih ovir za posameznike in podobno. Globalizacija sicer lahko prinese koristi, a posamezne družbene elite lahko želijo večino teh koristi pridržati zase. Gladina morja se sicer dvigne, a nekateri čolni so trdneje zasidrani kot drugi. Pri tem se je smiselno vprašati, kakšna je možnost pravične delitve za slabo izobraženo mater samohranilko z nerešenim stanovanjskim problemom in tremi šoloobveznimi otroki, če se vsak dan bojuje za golo preživetje?

Reuters

Pogosto se pojavijo tudi različni stereotipi, ki temeljijo na posameznih ekscesnih primerih hitrega bogatenja elit ali njihove ugrabitve koristi, ki močno vplivajo na javno mnenje. O tem je pred že skoraj stoletjem govoril Walter Lipmann (1922) pri proučevanju dejavnikov javnega mnenja. Opazil je, da javno mnenje določajo bolj stereotipi in percepcije stanja kot dejansko stanje. Je brezposelni ameriški tovarniški delavec iz Pensilvanije, ki je volil Donalda Trumpa, res poraženec globalizacije, ki mu je vzela službo, ker ne more živeti v svoji montažni hiši in voziti spodobnega ameriškega avtomobila ter si kupiti televizijskega sprejemnika s premerom vsaj 120 centimetrov?

Ali pa se samo počuti poraženca, ko gleda svojega soseda z novim avtomobilom in ga o tem prepričuje populistično naravnana politična kultura, v kateri je globalizacija postala sinonim za »zarotniški sistem« elit, ki ga lahko prekinejo le ljudje, ki »niso del sistema«.

Odgovor na to, kaj nam uvedba novega »zadnjega razreda« za letalske prevoznike lahko pove o odnosu med globalizacijo in družbeno neenakostjo, je kompleksen ter stvar perspektive in stereotipov sveta, v katerem mislimo, da živimo. Vsaj delno pa se skriva v razumevanju neenakosti v absolutnem ali relativnem smislu, ob čemer bodo sociologi upravičeno zavili z očmi. Če pojav novega letalskega razreda pomeni nižjo ceno glede na ekonomski razred, potem v resnici omogoča večjemu deležu prebivalstva leteti z avionom ali pa prebivalstvu leteti pogosteje oziroma ceneje.

Potrošnik lahko izbira in se odloči. Če pa »zadnji razred« de facto postaja stari ekonomski razred, ta pa dejansko stari premium razred, potem smo poraženci vsi. Saj poznate tisto, kako skuhati živo žabo v loncu vode, ne da bi le-ta skočila ven? Damo jo v hladno vodo in nato zelo, zelo počasi dvigujemo temperaturo do vrelišča.

Dr. Matevž Rašković, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Fulbrightov postdoktorski štipendist 2016/2017 na Harvardu