Ne ustrašimo se dežja ...
Drugačnost in pestrost krepi imunski sistem družbe, ki živi v okolju, v katerem so črni labodi že skoraj bolj navaden pojav kot beli.
Odpri galerijo
Ne gre mi iz misli. Ime ji je Ana. Stara je 18 let. Bila je gostja v oddaji Zvezdana na Televiziji Slovenija. Ana se je rodila s kronično gensko boleznijo, zaradi katere ima rane na koži, rane na notranjih organih in nenehno prisoten občutek bolečine. Kljub temu na intervjuju ni mogla skriti obžalovanja, da je toliko denarja zapravljenega za odkrivanje zdravil za neozdravljive bolezni.
»Ni me treba popravljati: imam bolezen, ne ona mene,« je dejala in dodala, da si številni bolniki bolj kot zdravilo želijo dostop do knjižnic, avtobusov, vlakov, muzejev, kavarn, kinematografov ... hmm … do življenja. V resnici nam Ana in vse druge »ane« sporočajo, da si želijo živeti v družbi, v kateri bodo razlike spoštovane. In upoštevane. Pa bomo to sploh lahko omogočili? Imamo moč, pogum, srce? Če sodim po burnih čustvenih odzivih na umetniško družbeno angažirano akcijo Marine Abramovič, ki je ob jubilejni Barcolani želela v svet poslati prijazen opomnik »vsi smo na istem čolnu«, potem verjetno ne. Vsaj ne kmalu, kajti zdi se, da ni zaželen nihče, ki je drugačen. Ki sili iz povprečja, ki odpira vrata tujcu, ki prejema nagrade, ki zasluži več, ki ima drugačno polt, ki razmišlja drugače in podobno. Pa prav drugačnost in pestrost krepita imunski sistem družbe, ki živi v okolju, v katerem so črni labodi že skoraj bolj navaden pojav kot beli.
»Ni me treba popravljati: imam bolezen, ne ona mene,« je dejala in dodala, da si številni bolniki bolj kot zdravilo želijo dostop do knjižnic, avtobusov, vlakov, muzejev, kavarn, kinematografov ... hmm … do življenja. V resnici nam Ana in vse druge »ane« sporočajo, da si želijo živeti v družbi, v kateri bodo razlike spoštovane. In upoštevane. Pa bomo to sploh lahko omogočili? Imamo moč, pogum, srce? Če sodim po burnih čustvenih odzivih na umetniško družbeno angažirano akcijo Marine Abramovič, ki je ob jubilejni Barcolani želela v svet poslati prijazen opomnik »vsi smo na istem čolnu«, potem verjetno ne. Vsaj ne kmalu, kajti zdi se, da ni zaželen nihče, ki je drugačen. Ki sili iz povprečja, ki odpira vrata tujcu, ki prejema nagrade, ki zasluži več, ki ima drugačno polt, ki razmišlja drugače in podobno. Pa prav drugačnost in pestrost krepita imunski sistem družbe, ki živi v okolju, v katerem so črni labodi že skoraj bolj navaden pojav kot beli.
Drugačnost in pestrost krepi imunski sistem družbe.Hočem reči, da se nam skoraj vsak dan na vseh področjih življenja dogajajo napadi na wtc, berlinski zidovi, donaldi trumpi in podobno. In takšna dinamika zahteva prožnost in razumevanje različnosti. Kajti, če tega ne bomo znali doseči, potem bomo vsi zlomljivi in dovzetni za vse bolezni, ki nam pretijo v prihodnosti. In teh ni malo, smo slišali na nedavni Delovi konferenci Tveganja in priložnosti za slovensko zunanje gospodarstvo. Bolezni so za zdaj še v latentnem stanju, a če oziroma ko izbruhnejo in preidejo v akutno stanje, bo dobrodošlo znanje vseh (saj smo na istem čolnu), da se ne bomo ustrašili dežja, ampak, kot je dejal direktor Rika Janez Škrabec, bomo le mirno vzeli ustrezen dežnik in nadaljevali pot. Če pa tega ne bomo zmogli, bomo le obležali in si morali priznati, da nimamo bolezni, ampak da ima ona nas.
Več iz rubrike
Vse igrače in nobene radosti
Ne glede na koliko uspeha, denarja in materialnih dobrin uspe nekdo nabrati v življenju, vse to ga samo po sebi ne bo pripeljalo do zadovoljstva in miru.
Bi lahko v prihodnosti predvideli kazniva dejanja?
Umetna inteligenca bi lahko v prihodnosti predvidela 90 odstotkov kaznivih dejanj