Najboljše za vse ali nič ni večno, vse ima svoj rok trajanja

Na zadnji strani Sveta kapitala lahko preberete, da Vanja Černivec, edina Slovenka, zaposlena v ligi NBA, vsak dan začne z jutranjo kavo, in sicer kar v postelji. Čeprav kava pred zajtrkom menda ni blagodejna za želodec, sama dobro vem, kako poživljajoč je ta jutranji ritual. V resnici je pravi privilegij, ki ga sama vsak dan obogatim s poslušanjem radia.
Fotografija: Pixabay
Odpri galerijo
Pixabay

Zbudim se ob radiu in zaspim ob radiu. Resnično si življenja brez radia ne predstavljam. A še manj brez glasbe, ki me spremlja na vsakem koraku. Morda sem zato še toliko bolj začutila misli Tobiasa Lütkeja, ustanovitelja platforme Shopify, ki je v časniku The Economist zapisal, da »si sploh ne predstavlja, da bi se nekega jutra zbudil v dan, osiromašen glasbe«. Ja, res bi bilo pusto in dolgočasno, a roko na srce – ne bi bilo konec sveta. (!) Ob odmevu te misli sem se globoko zamislila. Namreč, v resnici lahko izgine prav vse, kar poznamo (in tudi vse, kar smo in kar imamo radi).

Recimo konec najverjetneje preti tudi na videz neuničljivemu kitajskemu komunističnemu režimu, ki svoje mišice v času zahodnjaških praznikov kaže tako, da pred vsakim 25. decembrom na Kitajskem aretirajo nekaj krščanskih duhovnikov in aktivistov. Kar tako. V opozorilo. A kljub temu te poteze ne bodo ustavile vse večjega odpiranja Kitajcev zahodnjaškim vrednotam. Ali pa, recimo, konec lahko preti, kot je slišala kolegica Simona Drevenšek na Peter Drucker forumu na Dunaju, tudi velikanskim in mogočnim podjetjem. Dunajska akademska srenja opozoril slednjim ni izrekla sočutno, prej ostro v smislu »sprememba ali smrt«. Slišati je bilo, da so »podjetja prihodnosti, katerih skupna tržna kapitalizacija je že zdaj več kot nekaj tisoč milijard dolarjev, kot tihe in na videz nenevarne gosenice, ki pa se bodo prej ali slej preobrazile v čudovite metulje, ki ne bodo le zasenčili, ampak tudi uničili ali spodrinili vse, ki delujejo danes«.

Zatorej, nasvet z Dunaja zveni brezkompromisno: »Tista podjetja, ki sledijo le kovanju dobičkov, ne oziraje se na družbeni ali podnebni odtis, bodo izbrisana z zemljevida za zmeraj.« Ali to pomeni uresničevanje napovedi Philipa Kotlerja, da »kapitalizem teče v smeri uničenja«, ne vem. Vem pa, da nič ni večno in da ima svoj rok trajanja. A to nikakor ni vzrok za obup, prej za zavezo, da bomo po praznikih iz sebe iztisnili najboljše, kar premoremo. Vsi. In ne le zase. Tudi ali predvsem za naše potomce. Vesel božič in veliko dobre glasbe!

Več iz rubrike